Ponedeljek, 18. julij: Jonovo znamenje
Katoličani imamo zelo radi videnja in čudeže, protestanti verjamejo v tehniko in formule, evangeličani imajo radi magično uporabo Svetega pisma. Vsi pa zelo radi preslišimo Jezusov stavek o Jonovem znamenju.
Naše hudobno obdobje hoče vse drugo, ne pa preprostega Jonovega znamenja. Jezus pa pravi, da bo dal samo to znamenje in nobenega drugega. Prav zoprno.
Saj to znamenje sploh ni znamenje, ampak bolj proti znamenje. Od nas zahteva da se prepustimo temi, šele potem bomo vedeli, kaj je res bistveno. Jezus vztraja, da je duhovno potovanje bolj odrekanje nadzoru, kakor pa nadziranje. Lahko rečemo celo to, da nas bodo drugi večkrat vrgli iz krova ladje. Na pravo obalo pa bomo prišli zgolj po Božji milosti in ne pa v moči svojih pravih dejanj. Takšno znamenje vznemirja in ne zadovolji.
Ali je to vse, kar nam bo dano? Vera je prav v tem, da ni stvar. Ničesar ne moreš dokazovati, da je prav ali uporabljati, da bi prišel kam drugam. Če hočem nekaj v kar bi verjel (tako v resnici vsi začnemo) bom v najboljšem primeru kristjan tabujev z jasnimi temelji, istovetnostjo in mejami. A to še ni vera. To je zgolj zagotavljanje temeljev za osebno poglobitev.
Vera je skok v vodo, da živo doživim, da je v vodi Nekdo, ki me lahko in me tudi ujame ter vodi tja kamor moram iti.
Moje prizadevanje, da bi dosegel Boga je nujni pojav prve polovice življenja. Sprejemanje Božjega delovanja pa je veliko bolj mogoča v drugi polovici življenja, ne nujno kronološko, zagotovo pa duhovno.
Življenje moram naprej živeti, razumem ga pa lahko le, ko gledam nazaj. Jona je vedel kaj in kako Bog dela in kako prav ima, šele potem ko je prišel iz trebuha velike ribe. Nobenega sporočila ni zmogel dati dokler sam ni potoval skozi temo in bil vržen ven na pravi obali. Vse to se je zgodilo navkljub vsem njegovim naporom, da bi se izognil.
Jona je simbol krščanske preobrazbe vsakega človeka. Jezusu se je zdela Jonova zgodba nedvomno navdihujoča saj skoraj do popolnosti opisuje to, kar se je njemu zgodilo.
Vzemimo si danes nekaj minut in v miru iskreno premislimo, zakaj verujemo. Kakšna znamenja potrebujemo, da verujemo? Ali Bog zame obstaja le, če mi da, kar ga prosim? Če bi nas kdo na ulici vprašal, zakaj verujemo, kaj bi mu odgovorili?
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: Unsplash
Obj.: L. M.
Povej naprej.
Oglejte si še
