Torek, 19. julij: Moja mati….

V dandanašnjem svetu se pogosto srečujemo s pojavom, kako mnogi starši svojim otrokom ne pustijo odrasti in jih imajo za svojo last. Ostanejo nekako povezani, ujeti v vlogo otroka za celo življenje. In če se je še malo pred začetkom Jezusovega javnega delovanja okolica čudila, kako to, da si ta mladi mizar ne ustvari družine in zakaj še vedno vztraja v »hotelu mama«, je sedaj vse drugače: Marija je tista, ki mora sprejeti to preoblikovanost odnosa. Če je veljalo, da je bil Jezus kot človeški otrok pokoren Jožefu in Mariji, sedaj prihaja do izraza drugačna vrsta pokorščine: Marija sedaj sprejema dolžnost, da je pokorna Bogu, s tem pa tudi svojemu lastnemu sinu, učlovečenemu Bogu. To pa pomeni, da so vsa dosedanja sorodstvena razmerja postavljena pod vprašaj. In to vključuje tudi sprejemanje položaja obrobnosti. Kajti v središču je Jezus – in zanj Marija še naprej ponavlja svoj vzklik iz Kane: »Karkoli vam reče, storite!«

Lahko si sicer predstavljamo, kako šokantno je morala na Jezusovo sorodstvo v Nazaretu in okolici delovati novica, da je Jezus zapustil svojo mizarsko delavnico in začel s poslanstvom, vsaj tako so mislili, preroka in potujočega učitelja. Koliko grenkobe je morala zaradi tega pretrpeti Marija, koliko pripomb, obrekovanj, nevere, spotikanja in raznovrstnih nesramnosti je bila deležna, ker je bila Jezusova mati. Ko je Jezus nastopil v domači shodnici v Nazaretu, kar bi lahko primerjali tudi z domačo župnijsko cerkvijo, so ga lastni rojaki hoteli pahniti v prepad. Ali ni s tem na nazareški dom svete družine legla temna senca?

A ker je Jezus še naprej vztrajal pri svojem poslanstvu, je sorodstvo sklenilo: pošljimo ponj delegacijo – Jezusovo mater in nekaj njegovih bratrancev, ki so jih po tedanji šegi imenovali »bratje«. Ne vemo, ali je bila Marija zares v tej skupini, ki naj bi Jezusa odvrnila od nadaljnje poti, a tudi če je bila, se ji je takšno poslanstvo verjetno upiralo. A tisti, ki so mislili, da bodo s tem preprečili nadaljnjo sramoto, da bo nazareški tesar še naprej zapeljeval množice, so se ušteli: mislili so, da bo Jezus brž pristal na to, da odide z njimi, ker je v tej skupini tudi njegova mati. In nekdo je Jezusu sporočil, da ga pričakujejo. Proti vsem pričakovanjem pa Jezus pokaže na svoje učence in brž postavi vsa svoja sorodstvena razmerja v povsem nov kontekst. Njegova nova družina je skupnost tistih, ki so pripravljeni uresničevati Božjo voljo. Da, kdor Božjo besedo posluša in uresničuje, s tem izpolnjuje Božjo voljo. Le kdo bi si tu želel še kaj več?

Toda ali takšen odgovor ni bil ponižujoč do lastne matere? Zvenelo je, kot da Jezusu lastna mati ne pomeni ničesar več. Resnica pa je ravno nasprotna: Jezus je svojo mater še naprej ljubil tako kot prej. A oba sta vedela, kako pomembno je slediti Božjemu načrtu. Jezus je kasneje celo sam učil, da ko gre za Boga, ga je treba postaviti pred lastno sorodstvo, pred interese lastnih staršev, žene oz. moža, otrok, sester in bratov ter sorodstva. Celo za ceno mučeništva. Sorodstvene vezi so tu svetne, nebeško kraljestvo pa vse to neskončno presega.

V premislek:

Kolikokrat sem se znašel v zadregi, ker sem se zaradi svojega krščanskega prepričanja znašel v vlogi tarče zlobnih jezikov? Sem vztrajal v zvestobi in stanovitnosti ali pa sem se raje prilagodil?

Molitev:

Jezus, želim uresničevati voljo nebeškega Očeta. Utrdi me v zvestobi in stanovitnosti, saj se še vedno prilagajam svetu,  ki ti nasprotuje. Okrepi me, Gospod!

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.