Ko otrok nekaj naredi hudo narobe, se je včasih res težko upreti, da ne vpijemo nad njim, mu ne žugamo s prstom, ga ne vlečemo za ušesa in mu ne grozimo s kaznijo. Tako početje otroku ne pomaga, da bi uvidel in spoznal, kaj je storil. S tem ga ne pripeljemo do obžalovanja. Ne bo spoznal, kaj ga je v njegovem srcu gnalo k temu. Le zaprl bo svoje srce, skupaj z njim pa strah, jezo in odpor. Zaradi tega bo raje hotel pobegniti od nas, kot pa da bi nam želel prisluhniti.

Če hočemo otroka pripeljati do obžalovanja in opravičila, moramo pristopiti do njega s potrpežljivostjo in naklonjenostjo. Če smo jezni nanj, to priznajmo, vendar ne ravnajmo iz jeze. V pogovoru mu pomagajmo priti do spoznanja, da bo on sam razumel, kaj ga je vodilo k temu. Pomagajmo mu sprejeti odgovornost za svoje misli, čustva, želje in odločitve, ki pogojujejo njegovo vedenje. Iščimo njegovo srce. Le pravo spoznanje daje iskreno obžalovanje.

 

Luka M.

Foto: freepik