Med tiskovno konferenco na letalu iz Kanade je papež govoril o pravkar končanem apostolskem potovanju ter o starem in novem kolonializmu. V odgovoru na vprašanje ene izmed novinark se je strinjal, da je šlo v primeru ravnanja z avtohtonimi prebivalci za genocid. Ponovno je povedal, da še ni pomislil, da bi se odpovedal petrinski službi, ter spregovoril o svojem zdravju in nadaljnjih potovanjih. Beseda je tekla tudi o sinodalni poti v Nemčiji ter o vlogi žene pri posredovanju vere.

Doktrina odkritja in današnji kolonializem

Papež Frančišek je tudi tokrat med povratnim letom ob koncu apostolskega potovanja odgovarjal na vprašanja novinarjev. Jessica Ka’Nhehsíio, potomka enega izmed preživelih, ki so obiskovali rezidenčne šole, je spomnila, da avtohtoni prebivalci poleg opravičila pričakujejo tudi konkretne ukrepe in predvsem zavrnitev t.i. »doktrine odkritja«. Le-ta je širila idejo, da so domorodni prebivalci v primerjavi s katoličani manjvredni, ki je še vedno zapisana v ustavi ter pravnih sistemih Kanade in Združenih držav Amerike. Tam so staroselska ljudstva še vedno oropana svoje zemlje in nimajo nobene oblasti. Novinarko je zanimalo, če se papežu ne zdi, da je v preteklih dneh zamudil priložnost, da bi podal izjavo glede »doktrine odkritja«.

Sveti oče je odgovoril, da je to problem vsakega kolonializma. »Tudi danes. Današnje ideološke kolonizacije imajo enak vzorec: tisti, ki se ne pridružijo njihovi poti, njihovemu načinu, veljajo za manjvredne. Vendar bi rad to vprašanje še razširil. Avtohtoni prebivalci niso veljali le za manjvredne, ampak se je neki nekoliko nori teolog spraševal, če imajo dušo. Ko je Janez Pavel II. odšel v Afriko k vratom, kjer so se vkrcavali sužnji [otok Gorée, »vrata brez povratka«], je bilo to znamenje, da bi mi razumeli dramo, zločinsko dramo: ti ljudje so bili v katastrofalnih razmerah vrženi na ladjo, nato so bili sužnji v Ameriki. Res je, da so obstajali tudi drugi glasovi, kot sta bila Bartolomé de Las Casas in Peter Klaver, vendar so bili v manjšini. Zavest o človeški enakosti je prihajala počasi.« Papež je nato poudaril, da v t.i. razvitem svetu večkrat izgubimo vrednote, ki so zelo prisotne v življenju avtohtonih prebivalcev. Ena izmed njih je harmonija s stvarstvom. »”Živeti dobro” zanje ne pomeni to, kar razumemo mi: imeti se dobro ali imeti sladko življenje. Ne. Živeti dobro pomeni ohranjati harmonijo.« Sveti oče je ob tem dodal, da smo mi navajeni, da vse zreduciramo na glavo, medtem ko je v splošnem značilnost domorodnih ljudstev ta, da se znajo izražati v treh jezikih: jeziku glave, srca in rok.

Glede doktrine kolonizacije se je papež strinjal, da je slaba, nepravična in se uporablja še danes: »Morda v svilenih rokavicah, vendar se uporablja tudi danes. … Pri kolonizaciji Angležev, Francozov, Špancev in Portugalcev je vedno obstajala nevarnost oziroma miselnost: mi smo večvredni in ti domorodci ne štejejo. To je resno. Zato moramo delati na tem, kar ste rekli: se vrniti nazaj in pozdraviti tisto, kar je bilo storjeno narobe. Vendar v zavedanju, da isti kolonializem obstaja tudi danes. Pomislite na primer Rohing v Mjanmaru, ki veljajo za manjvredne in nimajo pravice do državljanstva, so manjvredni. Tudi danes.«

Zakaj papež ni uporabil besede »genocid«?

Kanadsko novinarko Brittany Hobson je zanimalo, zakaj papež v povezavi z rezidenčnimi šolami ni uporabil besede »genocid«. »Res je, nisem uporabil te besede, ker mi ni prišla na misel; vendar pa sem opisal genocid in sem se opravičil, prosil odpuščanja za to “delo”, ki je genocidno. To sem tudi obsodil, mar ne? Odvzeti otroke, spreminjati kulturo, miselnost, izročila, raso. Da, genocid je strokovna beseda, vendar je nisem uporabil, ker mi ni prišla na misel. Da, bil je genocid. Brez skrbi, lahko rečete, da sem rekel, da je šlo za genocid.«

Nadaljnja potovanja in operacija

Valentino Alazraki pa je zanimalo, kaj lahko sveti oče pove o svojih nadaljnjih potovanjih, glede na to, da je v dopoldanskem pozdravu govoril tudi o svojih »omejenih fizičnih zmožnostih«: če tudi v prihodnosti namerava potovati na tak način ali pa morda razmišlja o operaciji kolena, ki bi mu omogočila, da bi potoval tako kot včasih. »Mislim, da ne bom mogel iti naprej z enakim tempom potovanj kot v preteklosti. Pri svojih letih in s to omejitvijo moram malo upočasniti, da bom lahko služil Cerkvi. Ali pa nasprotno, razmisliti o možnosti, da se umaknem. In to z vso iskrenostjo: to ni nobena katastrofa, papeža se lahko zamenja, ni problema! Vendar pa mislim, da moram napore nekoliko omejiti. Operacija kolena v mojem primeru ne pride v poštev. Tehniki pravijo, da ja, vendar pa je problem anestezije: pred desetimi meseci sem dobil več kot šesturno anestezijo in še vedno čutim sledi. Z anestezijo se ne igra. Še naprej bom skušal potovati in biti blizu ljudem, ker verjamem, da je to način služenja. Toda več kot to ne morem reči.«

Kazahstan, Južni Sudan, Kongo

Glede prihodnjih potovanj pa je sveti oče dejal, da bi šel rad v Kazahstan, kjer bo potekal kongres verstev, saj bo šlo za mirno potovanje. Na vprašanje, če ne bi šel morda tudi v Ukrajino, je odgovoril, da je že povedal, da bi rad šel, vendar je odvisno od tamkajšnje situacije. Dodal je, da mora iti tudi v Južni Sudan, še prej kot v Kongo, saj gre za potovanje s canterburyjskim nadškofom in škofom škotske Cerkve, s katerima je bil pred tremi leti skupaj na duhovnem odmiku v Vatikanu. Obisk Konga bo predvidoma prihodnje leto, ker je deževno obdobje. »Bomo videli, jaz sem pripravljen iti, vendar bomo videli, kaj bo rekla noga.«

Jezuitska duhovnost

Francoska novinarka Caroline Pigozzi je spomnila, da je pred devetimi leti papež na njeno vprašanje, če se še čuti jezuit, odgovoril pozitivno. Lani pa je med srečanjem z jezuiti v Grčiji dejal, da potrebno vsak začeti proces pustiti, da se razvije, da delo raste, in se potem umakniti. »To mora storiti vsak jezuit, nobeno delo ne pripada njemu, ker pripada Gospodu,« je tedaj dejal sveti oče. Pigozzijevo je zanimalo, če lahko to velja tudi za papeža, ki je jezuit, torej da bi se lahko tudi sam umaknil. »Jezuit si prizadeva, da bi izpolnil Božjo voljo. Tudi papež jezuit mora delati enako. Če ti Gospod reče, pojdi naprej, greš naprej. Če ti Gospod reče, pojdi v kot, greš v kot. Gospod lahko reče tudi: “Odpovej se službi!” Gospod je tisti, ki ukazuje. Ko je bil nek jezuit nekoč utrujen in bolan, je svetemu Ignaciju rekel, da ne more moliti. In dovolil mu je, da je opustil molitev, nikoli pa izpraševanja vesti: dvakrat na dan pogledati, kaj se dogaja v srcu. Ne gre za grehe ali ne grehe, ne: “Kateri duh me je danes spodbujal?” Naša poklicanost pravi: išči, kaj se je zgodilo danes. Menim, da je to redovniški način življenja jezuita: biti v duhovnem razločevanju, sprejemati odločitve, izbirati poti, pa tudi kompromise. Razločevanje je ključnega pomena v poklicanosti jezuita. To je pomembno. Sveti Ignacij je bil pri tem zelo odločen, saj je bila njegova izkušnja duhovnega razločevanja tista, ki ga je pripeljala do spreobrnjenja. In Duhovne vaje so resnično šola razločevanja. Jezuit mora biti torej človek razločevanja; razločevati situacije, lastno vest, odločitve, ki jih je treba sprejeti, in zato mora biti odprt za vse, kar od njega zahteva Gospod. Takšna je naša duhovnost.«

Papež ali jezuit?

Na vprašanje, če se sedaj čuti bolj papež ali bolj jezuit, pa je sveti oče odgovoril: »Tega nisem nikoli tehtal. Čutim, da sem Gospodov služabnik, z jezuitskim načinom ravnanja. Papeška duhovnost ne obstaja. Vsak papež nadaljuje s svojo duhovnostjo. Pomislite na svetega Janeza Pavla II. z njegovo čudovito marijansko duhovnostjo. Imel jo je že prej in jo je imel tudi kot papež. Pomislite na številne papeže, ki so nadaljevali s svojo duhovnostjo. Papeževanje ni duhovnost, ampak je delo, funkcija, služba. Vsak jo uresničuje s svojo duhovnostjo, svojimi milostmi, svojo zvestobo, pa tudi s svojimi grehi. Vendar papeška duhovnost ne obstaja, zato je tudi ni mogoče primerjati z jezuitsko.«

Sinodalna pot Cerkve v Nemčiji

Vprašanje nemške novinarke Severine Elizabeth Bartonitschek se je nanašalo na izjavo Svetega sedeža o nemški sinodalni poti, ki pa je bila brez podpisa. Zanimalo jo je, če papež meni, da takšen način komuniciranja prispeva k dialogu ali pa ga ovira. Sveti oče je dejal, da je šlo za izjavo Državnega tajništva in da je bila napaka, da to ni bilo zapisano. Pri tem je poudaril, da je šlo za administrativno in ne namerno napako. »Glede sinodalne poti sem napisal pismo, to sem storil sam: po mesecu dni molitve, razmišljanja, posvetovanj. In povedal sem vse, kar sem imel povedati o sinodalni poti, drugega ne bom rekel. Tisto pismo, ki sem ga napisal pred dvema letoma, je papeški nauk o sinodalni poti. Nisem se posvetoval v kuriji. To sem naredil kot svojo pot in tudi kot pastir za Cerkev, ki išče pot; kot brat, kot oče in kot vernik. To je moje sporočilo. Vem, da to ni lahko, vendar vse piše v tem pismu.«

Politična situacija v Italiji

Na vprašanje italijanskega novinarja glede situacije v Italiji, predvsem v zvezi s padcem vlade, je papež odgovoril, da se ne želi vmešavati v italijansko notranjo politiko. Dejal je, da je enega izmed sodelavcev vprašal, koliko vlad je imela država v tem stoletju. Odgovoril mu je, da 20, kar je po papeževem mnenju zgovoren odgovor. V luči prihodnjih volitev je politike pozval k državljanski odgovornosti.

Kakšne lastnosti naj bi imel papežev naslednik?

V pripravi na konzistorij, ki bo potekal konec avgusta, je novinarko Evo Fernadez zanimalo, če je papež kdaj pomislil, kakšne lastnosti bi si želel, da bi imel njegov naslednik. »To je delo Svetega Duha. Jaz si nikoli ne bi upal pomisliti. Sveti Duh zna to storiti bolje kot jaz, bolje kot mi vsi. Ker On navdihuje papeževe odločitve, vedno navdihuje. Ker je živ v Cerkvi, Cerkve si ne moremo predstavljati brez Svetega Duha. On je tisti, ki ustvarja razlike, povzroča tudi hrup – pomislite na binkoštno jutro – in nato ustvarja harmonijo. Pomembno je, da govorimo o “harmoniji” in ne o “enotnosti”. Enotnost da, toda harmonija, ne kot nekaj stalnega. Sveti Duh ti daje postopno harmonijo, ki se nadaljuje. Všeč mi je, kar pravi sveti Bazilij o Svetem Duhu: Ipse armonia est, On je harmonija. On je harmonija, ker najprej naredi hrup z različnimi karizmami. Zato prepustimo to delo Svetemu Duhu.«

Vloga žena pri prenašanju vere

Ob koncu je sveti oče spregovoril še o liku svete Ane, ki mu je bil med tokratnim potovanjem še posebej blizu. Ob tem je ponovno poudaril vlogo žena pri predajanju vere. »Vera se prenaša v narečju mater, v narečju babic. Vero smo prejeli v tej ženski narečni obliki, in to je zelo pomembno: vloga žena pri prenosu vere in razvoju vere. Mama ali babica je tista, ki uči moliti, ki otroku razloži prve stvari, ki jih ne razume o veri. … Cerkev je tista, ki prenaša vero; Cerkev je ženska, Cerkev je nevesta, Cerkev ni moški, Cerkev je žena. In vstopiti moramo v to misel Cerkve kot žene. … Materinstvo Cerkve je podoba Gospodove Matere. V tem smislu je pomembno poudariti pomen materinskega narečja pri prenašanju vere. To sem odkril ob branju mučeništva Makabejcev: dvakrat ali trikrat piše, da jih je mati spodbujala v svojem narečju. Vera se mora prenašati v narečju. To narečje govorijo žene. To je veliko veselje Cerkve. To sem želel jasno povedati z mislijo na sveto Ano. Hvala, hvala za potrpežljivost. Hvala za poslušanje.«

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.