Ponedeljek, 1. avgust: Dajte jim vi jesti

Nemudoma v živo vstopimo v današnje sporočilo. Gre za dogodek pomnožitve kruha in rib.

Jezus je razumel, da je najprej treba dati ljudem jesti, šele nato pa poskrbeti za duha. To je povedal svojim apostolom, ki so  se prestrašili. Navsezadnje pa so potem odkrili, da je med njimi  deček, ki ima pet ječmenovih hlebov  in dve ribi (verjetno je to zasluga skrbne mame); Jezus je vzel hlebe, jih blagoslovil, velel ljudi posesti, da bi se tako malce odpočili in se vsi skupaj poveselili; potem je naročil,  naj razdelijo kruh in ribe, in vsi so jedli, kolikor so hoteli. Za mnoge je  bilo prvič v življenju, da so lahko jedli po mili volji.

Jezus nam je s tem dogodkom povedal, da pri človeku ne moremo ločevati njegove duhovne razsežnosti od telesne; za njegove duhovne in večne potrebe ne moremo poskrbeti, ne da bi se hkrati zavzeli tudi za njegove zemeljske in gmotne potrebe.

Poudarjeno pa je tudi Jezusovo sočutje. Zato je morda danes na mestu, da razmislimo o sočutju. Mi današnji dogodek iz evangelija res govori, da JE Bog sočuten  in da je potrebno, da mi ljudje postanemo kot on? Nebeško kraljestvo se zdi, da pripada sočutnim. Jezus ima sočutje z menoj, on JE sočutje zame. Prosimo ga, da bi bil bolj sočutni s seboj kot tudi z drugimi. A ne bi bilo lepo, da bi nekoč na mojem nagrobniku pisalo:   ’Izžareval/a je sočutje’.

Sodobnemu človeku, pa manjka sočutja. Vse hoče obdržati zase. Kar imam hočem skriti pred drugimi in obdržati zase, samo zase. Svoj del življenja, svojo dediščino darov in talentov, svoj kos kruha, svoje veselje nad uspehom – vse hočem obdržati zase. Kot bi bila v kopičenju in ohranjanju stvari zgolj zase skrita čudežna formula brezskrbnosti in varne prihodnosti. Pet hlebov in dve ribi bi nasitili morda enega človeka dvakrat, dva človeka enkrat. Ko pa so teh pet hlebov izročili Jezusu in jih je on blagoslovil, je bilo kruha dovolj za vse in še ostalo je.

Današnji evangelij torej lahko  strnem v spodbudo: imeti srce za bližnjega, ki ni abstrakten pojem, ampak  konkretna oseba, ob kateri take spodbude lahko postanejo zelo zahtevne in težke.  Pomislimo npr: siten sodelavec, neuvideven sosed, tašča, ki se v vse vtika, zadirčen zet.  Kolikokrat pravimo: s tem nočem nič imeti.

Naša odgovornost, ko se udeležujemo evharistije, ki je zakramentalna pomnožitev kruha je velika.  Jezus v evharistiji nas naredi za pričevalce Božjega sočutja do vsakega, prav tako kot je to storil z besedami apostolom: Dajte jim vi jesti.  Ko torej obhajamo evharistijo, se moramo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane ‘razlomljen kruh’ za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet. Ko se spominjamo čudežne pomnožitve hlebov in rib, moramo prepoznavati, da Kristus tudi danes še vedno spodbuja svoje učence, naj si tudi osebno prizadevajo za uresničitev besed: ‘Dajte jim vi jesti!’. Resnično je poklicanost vsakega izmed nas v tem, da smo skupaj z Jezusom razlomljen kruh za življenje sveta. Če Jezusu damo vse, kar imamo, in če si upamo biti njegovi glasniki z zaupanjem, tudi če sami vsega ne razumemo, Bog lahko naredi čudež tudi danes in to po nas.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: M. B.

Obj.: M. B.