Žena, ki ji Jezus najprej ni  odgovoril. Lahko bi obupala. Kljub Jezusovi tišini mu je zaupala, ostala ob njem in ga izzvala v pogovor.

Mater ali očeta, ki se res bori za svojega otroka vedno občudujemo. Tako je tudi s to ženo, ki je Jezusa skorajda prisilila v to, da pozdravi njeno hčer. To je storila njena vera.

Vprašujem pa se: Kaj bi v tem trenutku v katerem se je znašla ta žena storil jaz? Verjetno bi se zgrožen obrnili in bi užaljen odšel godrnjaje sami pri sebi: »Ali je to način nekoga, ki se razglaša za prijatelja revežev in stiskanih, da tako ravna z ljudmi?« Kanaanska žena ne stori tega. Je popolno nasprotje zamerljivega človeka, ki je zlahka užaljen. Kaj torej stori? Približa se Jezusu, pade predenj in pravi: »Gospod, pomagaj mi!« Na zavrnitev odgovori s še bolj gorečo prošnjo in pričakovanjem.

Jezus jo že tretjič zavrne. Trda beseda: Otroci so Abrahamovi potomci, psi pa so pogani. Vsakdo bi se v tem trenutku nemudoma zagrenjen umaknil. Toda kanaanska žena ne stori tega. Z vsako naslednjo evangeljsko vrstico samo še raste.

Tista žena je postala »vernica«, ena prvih vernic, ki prihajajo iz poganskega sveta; ona je pionirka krščanske vere. Ona je naša predhodnica.

Če bi jo Jezus uslišal na njeno prvo prošnjo, bi prejela le dar ozdravitve hčerke. Njeno življenje bi teklo dalje s kakšno težavo manj. A vse bi se končalo tam in končno bi tako mati kot hči umrli, ne da bi za seboj pustili kakšno sled. Tako pa je njena vera rasla in se prečistila tako zelo, da je iz Jezusovih ust izvabila čudoviti vzklik navdušenja. – Kakšna vera!

Jezus v evangeliju je iskalec vere.

Koliko stvari nas uči ta preprosta evangeljska pripoved! Eden najglobljih vzrokov trpljenja za vernega človeka so neuslišane molitve. Več tednov, mesecev, morda celo let smo molili za neko določeno stvar. Toda nič. Bog se je zdel gluh. Kanaanska žena je tu kot vzornica in učiteljica vztrajne molitve.

Kadar molimo, se stvari začno dogajati. Molitev je pot k novim odkritjem v nas samih, do tistega dela v nas, kjer plešemo in pojemo, jočemo in se smejemo ter se nagnemo k sočloveku v ljubezni. Molitev je avantura. Molitev je dnevno popotovanje proti odkrivanju ljubezni do sebe, drugih in Boga.

Jezus opazi tudi mene in moje potrebe. Povem mu, kje so moji največji izzivi in prisluhnem njegovim besedam.

Žena  Jezusa ni pustila pri miru. Bog torej posluša, tudi ko … ne sliši. Njegova gluhota je že prihajanje na pomoč. Ko zamuja z uslišanjem, Bog stori, da naše hrepenenje narašča, da tisto, za kar molimo, postane pomembnejše. Na ta način nam lahko on da veliko več, kot smo ga v začetku prosili.

Pogosto se moramo spomniti kanaanske žene. Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo.

Tako je storila kanaanska žena: prosila je, iskala in trkala na vrata ter prejela. Tudi mi storimo enako in tudi nam se bo odprlo.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: M. B.   

Obj.: M. B.