Četrtek, 11. avgust: Vedno je potrebno odpuščati

Odlomek iz današnjega  evangelija govori o odpuščanju. Jezus je pred tem podal katehezo o edinosti med brati in jo je zaključil z lepo besedo: ‘Zagotavljam vam, da če se dva ali trije združijo v prošnji za neko milost, se bo to gotovo zgodilo.’ Edinost, prijateljstvo, mir med brati vabijo k sebi Božjo naklonjenost. Peter nato vpraša: ‘Kaj pa ljudje, ki nas prizadenejo, kaj moramo storiti z njimi? Če moj brat greši zoper mene, kolikokrat naj mu odpustim? Sedemkrat?’ Jezus je odgovoril s tisto besedo, ki je v njihovi govorici pomenila ‘vedno’: sedemdesetkrat sedemkrat. Vedno je potrebno odpuščati.

Vendar pa odpuščati ni lahko. Naše sebično srce se namreč vedno oklepa sovraštva, maščevanja, zamer. Vsi smo že videli družine, ki so uničene zaradi sovraštva, ki se prenaša iz roda v rod. Brate, sestre,  ki se niti pred krsto katerega od staršev ne pozdravijo, ker ohranjajo stare zamere. Zdi se, da je navezanost na sovraštvo močnejša kot navezanost na ljubezen: lahko bi rekli, da je prav to zaklad hudiča. On se vedno skriva sredi naših zamer, sredi našega sovraštva  in temu sovraštvu  daje rast, ohranja ga zato, da bi uničeval. In velikokrat uničuje zaradi majhnih stvari. Prav tako se želi uničiti Boga, ki ni prišel, da bi obsodil, ampak odpustil; Boga, ki se je sposoben veseliti grešnika, ki se približa, in vse pozabiti.

Ko nam Bog odpusti, pozabi na vse zlo, ki smo ga storili. Nekdo je rekel, da je to ‘Božja bolezen’. Nima spomina, v teh primerih je sposoben izgubiti spomin. Bog izgubi spomin težkih zgodb mnogih grešnikov, naših grehov. Odpusti nam in gre dalje. Reče nam le: ‘Tudi ti delaj isto: nauči se odpuščati, ne nosi naprej tega nerodovitnega križa sovraštva, zamere; tega, da si misliš: ‘To mi boš drago plačal!’ Ta beseda ni ne krščanska ne človeška. Jezusova velikodušnost nas uči, da moramo zato, da bi šli v nebesa, odpuščati. Še več, pravi nam: ‘Ti hodiš k maši?’ – ‘Da.’ – ‘Vendar pa če se pri maši spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, se prej spravi; ne prihajaj k meni z ljubeznijo do mene v eni roki ter s sovraštvom do brata v drugi.’ Doslednost ljubezni. Odpuščati. Iz srca odpuščati.

Obstajajo ljudje, ki živijo tako, da obsojajo ljudi, o njih slabo govorijo, nenehno blatijo svoje sodelavce, sosede, sorodnike, ker ne odpustijo določene stvari, ki so jim jo storili ali pa samo nečesa, kar jim ni bilo všeč. Izgleda, da je bogastvo, ki je lastno hudiču, prav to: zasejati ‘ljubezen’ do ne-odpuščanja, živeti navezani na ne-odpuščanje. Odpuščanje je namreč pogoj za vstop v nebesa.

Prilika, ki nam jo pove Jezus, je zelo jasna: odpuščati. Naj nas Gospod nauči te modrosti odpuščanja, ki ni láhko. Naredimo naslednjo stvar: ko bomo šli k spovedi, k zakramentu sprave, se najprej vprašajmo: ‘Ali jaz odpuščam?’ Če čutim, da ne odpuščam, se ne smem delati, da prosim odpuščanja, saj mi ne bo odpuščeno. Prositi odpuščanja pomeni odpustiti. Oboje sodi skupaj, ne more se ju ločiti. In tisti, ki prosijo odpuščanja zase – kot ta gospod v priliki, ki mu gospodar vse odpusti – sami pa ne odpuščajo drugim, bodo končali kakor ta gospod. ‘Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.’

Naj nam Gospod pomaga, da bi to razumeli ter sklonili glavo; da ne bi bili ošabni, da bi bili velikodušni v odpuščanju. Da bi odpustili vsaj zaradi lastne koristi. V kakšnem smislu? Potrebno je odpuščati, saj če jaz ne odpustim, mi tudi ne bo odpuščeno. Vsaj to.

Če bomo čutili greh in lepoto božjega usmiljenja, nam ne bo težko odpuščati. Bog pa daj, da bi bil tudi drugi pripravljen na spravo, da bi bilo odpuščanje mogoče.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: arhiv PS

Obj.: M. B.