Sreda, 10. avgust: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre
Božje življenje je prišlo med nas v tako neugledni podobi kot zrno, da ga težko sprejemamo, vanj verjamemo, mu zaupamo. Podoba zrna, ki mora pasti v zemljo in umreti je neugledna za ta svet in resnično težko prepriča. A če ne prepriča nas, tudi mi ne bomo sejalci besede, v kateri je življenje in po kateri prihaja med ljudi luč upanja.
Neugledno zrno, ki mora strohneti, predstavlja pot Boga v ta svet in pot njegovega delovanja. Majhno, drobno in neugledno. Takšno je božje življenje v samem začetku in vse do konca in zlasti na koncu na križu. Takšno je tudi življenje njegovih služabnikov. Če hočemo resnično srečati Jezusa, se moramo učiti majhnosti zrna, prenašati neuglednost spreminjanja in preobrazbe v novo podobo, ter biti potrpežljivi v pričakovanju, da obrodimo sad.
Mar v tej luči ni povsem razumljivo, da tema ni zmogla sprejeti luči. Pred nami se takoj zariše skušnjava velikih in močnih, ljudi hitrih korakov in uspeha. Skušnjava preteklega in današnjega Babilona. Radi bi zgodbe o uspehu! To poznamo vsi. Vse bolj privlači pot uspeha kot neuspeha, ugleda kot zavrženosti itd. Le če se vedno znova ustavimo, pustimo prostor božji logiki, v globini vemo, da je pot novega življenja pot umiranja sebi, ki tiho in v počasnem koraku rojeva božje sadove.
Želim vam vztrajanja na poti Besede, ki daje življenje. Potrpežljivega spreminjanja in notranje moči, da bi poganjali sad. Dajali življenje svetu in mu bili luč.
Jezus želi razložiti, da je njegov skrajni dogodek, torej križ, smrt in vstajenje, rodovitno dejanje. Njegove rane so nas ozdravile. Rodovitnost, ki bo za mnoge prineslo sadove. Samega sebe primerja s pšeničnim zrnom, ki ko gnije v zemlji, rodi novo življenje. Jezus je z učlovečenjem prišel na svet, vendar to ne zadostuje. On mora tudi umreti, da bi odkupil ljudi iz suženjstva greha ter jim podaril novo v ljubezni spravljeno življenje. Za odkupitev ljudi, odkupitev mene, tebe, vseh nas… On je plačal to ceno. To je Kristusova skrivnost. Zato, pojdi v njegove rane, vstopi. Glej Jezusa, a od znotraj.
Ta dinamika pšeničnega zrna, ki se je zgodila v Jezusu, se more udejanjiti tudi v nas, njegovih učencih. Poklicani smo prisvojiti si velikonočno zakonitost, da izgubimo življenje ter tako prejmemo novo in večno. Kaj pomeni izgubiti življenje, kaj pomeni biti pšenično zrno? Pomeni, manj misliti nase ter na osebne interese in znati ‘videti’ ter iti naproti potrebam naših bližnjih, še posebej zadnjih. Z veseljem opravljati dela dejavne ljubezni tistim, ki trpijo tako na telesu kot na duhu ter tako na bolj pristen način živeti evangelij, kot nujen temelj, da bodo lahko naše skupnosti rastle v bratstvu ter medsebojnem sprejemanju. Hočem videti Jezusa, toda videti ga od znotraj. Vstopi v njegove rane in zri ljubezen njegovega srca do tebe, mene, do vseh.
Torej upanje na svet pride po norost križa, ki je logika umiranja in ne samouresničenja ter uspeha. Jezus je bil kot tak nesprejemljiv nekoč in je nesprejemljiv tudi za današnjo človeško pamet. A prav ta način življenja nas dela bolj ljudi, nas dviga v svet božjega. Če se temu odpovemo, nismo prav nič drugačni od nevernih. Ostajamo le z nekoliko drugačno moralo. Jezus ni prinesel izdelane morale, ampak povabilo k polnemu življenju, ki je v tem, da tvegamo avanturo zrna, ki pade v zemljo in umre. Na nas je, da smo pripravljeni umirati, kaj bo prinesla naša velika noč, prepustimo njemu.
Resnična ljubezen gre torej preko križa, žrtvovanja: Križ je obvezna pot, vendar pa ni cilj. Cilj je slava, kakor nam to kaže velika noč. Pri tem nam lahko pomaga še ena podoba, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem. Takole pravi: ‘Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet’. To je tisto, kar počnejo mame: dajo novo življenje, trpijo, a zatem so vesele, srečne, kajti dale so novo življenje. Torej: podarjanje življenja, ne pa posedovanje, daje veselje. Ljubezen daje življenje in celo dá smisel bolečini. Ljubezen je motor, ki poganja naše upanje. Ljubim? Sem se naučil ljubiti? Se vsak dan učim še bolj ljubiti? Zapomnimo si:Ljubezen je motor, ki poganja naše upanje!
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: arhiv PS
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
