V božji besedi me je najbolj nagovorilo to, da se povabljeni na svatbo niso zmenili za povabilo. Pomislil sem na besede, ki jih duhovnik izreče pred svetim obhajilom: Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo. Ena glavnih podob svatbe oz. svatba sama je evharistija. Se zmenimo zanjo?

Vsekakor je evangelij o povabilu na svatbo zame bolj zapleten kot se zdi. Bog ne pošilja tako jasnih in očitnih vabil kot v priliki. Ali sploh opazimo, kdaj se zanj nismo zmenili?

Glavna oseba v priliki je Jezus. Povabljeni smo mi, vsi mi, kajti z vsakim od nas želi Gospod obhajati svatbo. Svatba je začetek občestva za vse življenje in to želi Bog za vsakega od nas. Gospod si nas želi, nas išče in nas vabi in mu ni dovolj, če samo izpolnjujemo dolžnosti in spoštujemo njegove zapovedi, temveč hoče z nami resnično občestvo življenja, odnos v medsebojnem dialogu, zaupanju in odpuščanju.

Krščansko življenje je ljubezenska zgodba z Bogom, v kateri Gospod zastonjsko prevzame pobudo in v kateri se nihče ne more hvaliti, da ima povabilo samo on. Nihče ni privilegiran pred drugim, je pa privilegiran pred Bogom. Iz te zastonjske, nežne in privilegirane ljubezni se rodi in se ponovno rodi krščansko življenje. Vprašamo se lahko, če vsaj enkrat na dan izpovemo Gospodu svojo ljubezen do njega, če se spomnimo med tolikimi besedami, vsakdan mu reči: ‘Ljubim te, Gospod. Ti si moje življenje.’ Gospod ljubezni pričakuje odgovor ljubezni. Nevarnost tiči v rutinskem krščanskem življenju, ko smo brez zagona, brez navdušenja ter s kratkim spominom zadovoljni z običajnim. Poživimo torej spomin na prvo ljubezen, saj smo ljubljeni, povabljeni na svatbo, ker je naše življenje dar, ker je vsak dan čudovita priložnost, da odgovorimo na povabilo.

Evangelij nas torej opozarja, da je povabilo lahko tudi zavrnjeno. Številni povabljeni so rekli ‘ne’, ker so bili zasedeni s svojimi interesi. Poglejte, kako se oddaljimo od ljubezni. Ne zaradi zlobe, ampak ker imamo raje ‘svoje’: gotovosti, samopotrjevanje, udobnost in se uležemo na naslonjač zaslužka, užitka, kakšnega hobija, zaradi katerega smo malo veseli. Toda tako se hitro in grdo postaramo, saj se postaramo od znotraj. Kajti, ko srce ni razširjeno, se zapre. In ko je vse odvisno od tega, kar je v redu, od tega, kar mi koristi, od tega, kar hočem, lahko postanem trd ter zloben in se na zloben način odzovem za prazen nič, kot so to storili povabljeni v evangeliju, ko so ozmerjali ali celo ubili tiste, ki so jim prinesli povabilo, samo zato, ker so jim bili nadležni.

Evangelij nas torej sprašuje na kateri strani smo. On, kot pravi evangelij, pred stalnimi zavrnitvami, nad zaprtostjo pred njegovimi povabili, gre naprej, ne odpove praznovanja. Ne odneha, temveč nadaljuje s povabili. Pred ‘ne-ji’ ne zaloputne z vrati, temveč še bolj vključuje. Bog na povzročeno mu krivico, odgovori še z večjo ljubeznijo. Mi, ko smo ranjeni zaradi žalitve ali zavrnitve, pogosto začnemo kuhati nezadovoljstvo in zamero. Bog pa nadaljuje s pobudo, gre naprej in pripravlja dobro tudi tistemu, ki mu počne hudo. Samo tako se ljubi, samo tako se premaga zlo. Danes nas ta Bog, ki nikoli ne izgubi upanja, vabi delati kakor On, živeti resnično ljubezen.

Je pa še zadnji vidik, ki ga poudari evangelij, to je svatovsko oblačilo, ki je nujno potrebno. Ni dovolj enkrat odgovoriti z ‘da’ in potem ne več, potrebno je obleči obleko, potrebno se je navaditi vsak dan živeti ljubezen. Kajti ne moremo reči: ‘Gospod, Gospod’, ne da bi živeli in izpolnjevali Božjo voljo. Potrebno je, da se vsak dan ponovno oblečemo z njegovo ljubeznijo, da vsak dan obnovimo izbiro za Boga. Naše vsakdanje oblačilo mora biti Jezusova ljubezen, tista nora ljubezen, ki nas je ljubila vse do konca in je pustila svoje odpuščanje in svoje oblačilo tistemu, ki ga je križal. Tudi mi smo pri krstu prejeli belo oblačilo, poročno oblačilo za Boga. Prosimo Ga za milost, da bomo vsak dan izbrali in oblekli to oblačilo ter ga ohranili čistega. Kako to narediti? Predvsem, da gremo brez strahu po Gospodovo odpuščanje. To je odločilen korak za vstop v svatovsko dvorano in obhajanje ljubezni z Njim.  

Mati Terezija je dejala: Evharistija pomeni razumevajočo ljubezen. Obhajanje evharistične daritve je pravzaprav praznovanje našega odnosa z Jezusom, ki je za nas umrl in vstal. Je praznovanje novega življenja. Je praznik upanja.

Ervin Mozetič