Današnji evangelij nas vabi k razmišljanju o tematiki zveličanja. Jezus se je vzpenjal iz Galileje proti mestu Jeruzalem in med potjo se mu je nekdo, kot pripoveduje evangelist Luka, približal in ga vprašal: ‘Gospod, je malo teh, ki se bodo zveličali?’  Jezus ni odgovoril naravnost na vprašanje, saj ni pomembno koliko se jih bo zveličalo, ampak je pomembno, katera pot vodi v zveličanje. Jezus je zato na vprašanje odgovoril z besedami: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’. Kaj je Jezus hotel reči? Katera so vrata, skozi katera moramo vstopiti? In še, zakaj Jezus govori o ‘ozkih vratih’?

Podoba vrat se v evangeliju večkrat pojavi in nam prikliče vrata hiše, domače ognjišče, kjer najdemo varnost, ljubezen, toplino. Jezus nam pravi, da so tudi vrata, skozi katera se vstopi v Božjo družino, v toplino Božje hiše, v občestvo z Njim. Ta vrata je Jezus sam. On je vrata. On je prehod za zveličanje. On nas vodi k Očetu. In vrata, ki je Jezus, niso nikoli zaprta! Brez razlike, brez izključevanja, brez privilegijev so vedno in za vse odprta. Saj, kot veste, Jezus nikogar ne izključuje. Kdo med vami, bi mi morda rekel: ‘Jaz sem zagotovo izključen, saj sem velik grešnik. Storil sem toliko grdega  v življenju’. Ne, nisi izključen! Ravno zaradi tega si njegov ljubljenec, saj Jezus daje prednost grešniku, vedno, da bi mu odpustil, ga ljubil. Jezus te čaka, da te objame, da ti odpusti. Ne boj se! Čaka te. Premakni se, pogumno vstopi skozi njegova vrata. Vsi smo povabljeni, da vstopimo skozi ta vrata, da vstopimo skozi vrata vere, da vstopimo v njegovo življenje in da omogočimo, da vstopi v naše življenje, ga preoblikuje, prenovi ter podari polno in dolgotrajno veselje.

Dandanes gremo mimo številnih vrat, ki nas vabijo vstopiti ter nam obljubljajo srečo, za katero ugotovimo, da je kratkotrajna, se sama izčrpa in nima prihodnosti. Toda, vprašam vas: mi, skozi katera vrata hočemo vstopiti? In komu bi odprli vrata svojega življenja? Z vso močjo hočem reči: ne bojmo se prestopiti vrat vere v Jezusa, mu pustiti vedno bolj vstopiti v naše življenje, da bomo izšli iz naših sebičnosti, zaprtosti, iz naše neobčutljivosti do drugih in bo Jezus razsvetlil naše življenje. Saj Jezus razsvetljuje naše življenje z lučjo, ki več ne ugasne. On je stalna luč, ki za vedno gori in nam daje mir. Taka je luč, ki jo srečamo, če vstopimo skozi Jezusova vrata.

Gotovo, ta Jezusova vrata so ozka, pa ne zato, da bi bila mučilnica. Ne zaradi tega! Temveč zato, ker zahteva, da mu odpremo svoje srce in priznamo, da smo grešniki, potrebni njegovega zveličanja, njegovega odpuščanja, njegove ljubezni, da v ponižnosti sprejmemo njegovo usmiljenje in se mu pustimo prenoviti. Zaradi tega so ozka, da brzdajo našo ošabnost, ki nas napihuje. Vrata Božjega usmiljenja so vedno na stežaj odprta za vse! Bog ne daje nikomur prednost, ampak vedno sprejema vse brez razlik. Vrata so ozka, da zmanjšajo našo ošabnost in naš strah. Na stežaj odprta, ker nas Bog brez razlikovanja sprejema. Zveličanje, ki nam ga On daje, je neusahljiv tok usmiljenja, ki podre vsako prepreko ter nepričakovano odpre pogled svetlobe in miru. Ozka so vrata, a vedno na široko oprta! Ne pozabite tega!

Jezus se danes ponovno obrača na nas z nujnim pozivom, naj gremo za Njim in tako prestopimo vrata polnega, spravljenega ter srečnega življenja. On čaka na vsakega od nas, ne glede na greh, ki smo ga storili, da bi nas objel in nam ponudil svoje odpuščanje. Samo On lahko spremeni naše srce, samo On lahko da polni smisel našemu bivanju in da resnično veselje. Ko bomo vstopili skozi Jezusova vrata, vrata vere in evangelija, bomo lahko izstopili iz posvetnih drž, slabih navad, sebičnosti ter zaprtosti. Ko je stik z Božjo ljubeznijo in usmiljenjem, tedaj je sprememba pristna. In naše življenje je razsvetljeno z lučjo Duha, z neugasljivo lučjo! Želim vam nekaj predlagati. V tišini premislimo o stvareh, ki jih imam v sebi in ki preprečujejo, da stopim skozi vrata: moja ošabnost, moj napuh, moji grehi… Potem pomislimo na druga vrata, tista na stežaj odprta z Božjim usmiljenjem, ki nas na drugi strani čaka, da nam da odpuščanje… Nekaj trenutkov v tišini premislimo te stvari.

Gospod nam ponuja toliko priložnosti, da nas reši ter da bi vstopili skozi vrata zveličanja. Ta vrata so priložnost, ki je ni dobro zapraviti. O zveličanju ne smemo držati akademskih govorov, kakor tisti, ki se je obrnil na Jezusa, temveč moramo zagrabiti za priložnosti zveličanja. Saj bo ob nekem trenutku ‘hišni gospodar vstal in vrata zaprl’, kakor nas na to spominja evangelij. Toda, če je Bog dober in nas ima rad, zakaj torej zapre, bo zaprl vrata? Zato, ker naše življenje ni video igrica ali telenovela. Naše življenje je nekaj resnega in cilj, ki ga moramo doseči, torej večno zveličanje, je zelo pomemben.

Devico Marijo – Vrata nebeška, prosimo, naj nam pomaga zagrabiti priložnosti, ki nam jih Gospod ponuja, da bi prestopili vrata vere in vstopili na širno pot, ki je pot zveličanja in je sposobna sprejeti vse tiste, ki pustijo, da jih zajame Ljubezen. Ljubezen je, ki rešuje, ljubezen, ki je že na zemlji vir blaženosti tistim, ki v krotkosti, potrpežljivosti in pravičnosti pozabljajo nase in se podarjajo za druge, posebej najbolj šibke.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.