Evangelij  je prilika o talentih. Pripoveduje o človeku, ki je, preden je odpotoval, sklical svoje služabnike ter jim zaupal svoje imetje v obliki talentov, starodavnih kovancev zelo velike vrednosti. Gospodar je prvemu služabniku zaupal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Med gospodarjevo odsotnostjo naj bi ti trije služabniki to imetje pomnožili. Prvi in drugi služabnik sta podvojila začetni kapital; tretji pa je iz strahu, da bi vse izgubil, zakopal prejeti talent v luknjo. Ob gospodarjevem povratku sta prva dva prejela pohvalo in nagrado, medtem ko je bil tretji, ki je samo vrnil prejeti denar, pograjan in kaznovan.

Pomen tega je zelo jasen. Človek iz prilike predstavlja Jezusa, služabniki smo mi in talenti so imetje, ki nam ga je Gospod zaupal. V čem je to imetje? To je Njegova Beseda, evharistija, vera v nebeškega Očeta, odpuščanje…, skratka, veliko stvari, njegove najdragocenejše dobrine. To je imetje, ki nam ga On zaupa, ne samo, da ga varujemo, temveč da ga množimo! Talenti v priliki predstavljajo Gospodove dobrine, ki nam jih On zaupa, da bi se po nas množile. Luknja, ki jo je v zemljo izkopal ‘hudobni in leni služabnik’, pa označuje strah pred tveganjem, ki ohromi ustvarjalnost ter rodovitnost ljubezni. Strah pred tveganjem v ljubezni, nas ohromi. Jezus od nas ne zahteva, da Njegovo milost ohranimo v trezorju, temveč hoče, da jo uporabimo v korist drugim. Vse dobrine, ki smo jih prejeli so zato, da jih damo drugim ter jih s tem množimo. Kot da bi rekel: ‘Tukaj imaš moje usmiljenje, nežnost, odpuščanje; vzemi jih in na veliko uporabljaj.’ In mi, kaj smo storili? Koga smo ‘okužili’ s svojo vero? Koliko ljudi smo opogumili s svojim upanjem? Koliko ljubezni smo podelili s svojim bližnjim? To so vprašanja, ki nam bodo dobro dela, če si jih bomo postavili. Katero koli okolje, tudi tisto najbolj oddaljeno in neprimerno, lahko postane kraj pomnožitve talentov. Pričevanje, ki ga Jezus od nas zahteva pa ni zaprto, odprto je in je odvisno od nas.

Ta prilika nas spodbuja, naj ne skrivamo svoje vere in svojega upanja v Kristusa, naj ne zakopljemo Besede evangelija, ampak storimo, da kroži v našem življenju, v naših odnosih, v konkretnih situacijah, kot moč, ki privede v krizo, da očisti ter prenovi. Delati torej tako, da bodo ti talenti, ta darila, ti darovi, ki nam jih je Gospod dal, za druge, da se bodo množili in s pričevanjem obrodili sadove.

Talenti, bogastvo, vse to kar mi je Bog dal duhovnega – dobroto, Božjo Besedo; kako skrbim, da to raste v drugih? Ali vse to samo hranim v trezorju?

Poleg tega pa Gospod ne daje vsem istih stvari ter na isti način. Osebno nas namreč pozna ter nam zaupa tisto, kar je ravno prav za nas. Vendar pa vsem da nekaj skupnega in to je njegovo neizmerno zaupanje. Bog ima zaupanje v nas, nam zaupa. To pa je enako za vse. Ne razočarajmo ga! Naj nas strah ne preslepi, temveč Mu zaupanje vrnimo z zaupanjem. Devica Marija je to udejanjila na najlepši in najpopolnejši način. Ona je prejela in sprejela najbolj odličen dar, Jezusa osebno, in ga človeštvu darovala z velikodušnim srcem. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo ‘dobri in zvesti služabniki’ in tako deležni ‘veselja našega Gospoda’.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.