Evangelij pripoveduje o tem, kako je Jezus v soboto ozdravil moža s suho roko in kako je to povzročilo neodobravanje med pismouki in farizeji. Jezus je s čudežem roko osvobodil bolezni in tako »togim« farizejem, pokazal, da njihova pot ni pot svobode. Svoboda in upanje sta vedno povezana. Kjer ni upanja, tudi ne more biti svobode. Jezus je s svojim dejanjem osvobodil in naredil življenje novo. Čudeži ozdravljenja so bili samo znamenja tistega, kar v Cerkvi dela sedaj. »Čudež prenavljanja vsega: tisto, kar dela v mojem življenju, v tvojem življenju, v naših življenjih. Naredi novo.« Prav to pa je tudi povod za naše upanje. To upanje ne razočara, kajti On je zvest, ne more zatajiti samega sebe.

Žalostno je videti ljudi brez upanja. Človek, ki pride do konca življenja z upanjem, in ne z optimizmom, je tisti, ki se oprijema Jezusa Kristusa. Ljudje okrog nas potrebujejo, da kristjani dajemo to znamenje upanja v Jezusa, ki vse dela novo, da ga živimo. Gospod, ki je upanje slave, ki je središče, ki je celota, naj nam pomaga na tej poti dajanja upanja. In kot sem dejal, ne gre vedno za optimizem, ampak je tisto, kar je nosila Marija v svojem srcu tudi v največji temi, od petka zvečer do zgodnjega nedeljskega jutra. Tisto upanje. Ona ga je imela. In tisto upanje je vse prenovilo. Naj nam Gospod da to milost.

Jezus hoče povedati tudi, da vsak predpis, vsak zakon bi moral najprej služiti človeku in njegovemu dobremu življenju. In to ne kateremu koli, ampak temu, ki je najšibkejši. Ne smemo pozabiti, kaj lahko človek povzroči drugemu v imenu zakonov. Ti lahko postanejo varen izgovor za številne zločine do ljudi, ki si tega še najmanj zaslužijo.

Zato ni dovolj, da poskrbimo samo za najbližjega. Potrebno je to, kar so storili prvi kristjani. Res so najprej spreobrnili sebe, nato pa so spreminjali pravila, da bi ta bolj služila ljudem. Najmanj, kar lahko storimo danes, je, da resno vzamemo svojo državljansko dolžnost. Ni vseeno, kaj kdo zagovarja, niti ne kdo stoji za tem ali onim pravilom. Danes lahko začnem skrbeti za svet, kjer ne bo treba, vsaj v naši domovini, zatiskati oči pred prizori, kjer bodo v imenu zakonov, poniževali, izkoriščali ali celo uničevali koga izmed nas. Ni nujno, da bomo v svojem prizadevanju uspeli v prvem trenutku. Tudi Jezus ni, a ni odnehal.

Naj bo današnji dan trenutek, ko bomo prelomili z grenkim pravilom nezaupanja in bomo z lastno odgovornostjo kakor Jezus vsaj malo ozdravili suho roko naše domovine.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.