Jezus začne oznanjati svojo pot do sreče s skorajda nesmiselnim naznanilom: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo«. Gre za presenetljivo pot. Vprašati se moramo, kaj je tukaj mišljeno z »ubogi«? Če bi Matej uporabil samo to besedo, bi pomen bil predvsem ekonomski, pokazal bi na ljudi, ki imajo malo sredstev za preživljanje ali pa jih nimajo ter potrebujejo pomoč drugih.

A evangelij govori o »ubogih v duhu«. Kaj to pomeni? »Ubogi v duhu« so  »tisti, ki so in se v globini svoje biti čutijo ubogi, berači«. Jezus jih razglasi za blagrovane [blažene], kajti njim pripada nebeško kraljestvo

Kolikokrat nam je bilo povedano ravno nasprotno? V življenju je treba biti nekaj, biti nekdo … Treba si je ustvariti ime … Iz tega nastaneta osamljenost in nesreča: če moram biti »nekdo«, potem tekmujem z drugimi in živim v zaskrbljenosti za svoj ego. Če ne sprejmem, da sem ubog, s sovraštvom sprejmem vse, kar me spominja na mojo krhkost. Ta krhkost mi namreč preprečuje, da bi postal pomembnež, bogat z denarjem in častjo.

Vsak pred sabo dobro ve, da ne glede na to, koliko se trudi, ostaja korenito nepopoln in ranljiv. Ni maske, ki bi lahko prekrila to ranljivost. Vsak med nami je v sebi ranljiv in mora sam videti, kje. A kako slabo se živi, če se zavračajo lastne omejenosti!

Skrivanje svojih pomanjkljivosti je naporno in mučno. Jezus nam pravi, da je biti ubogi priložnost za milost; in nam pokaže pot izhoda in tega napora. Dal nam je pravico, da smo ubogi v duhu, kajti to je pot Božjega kraljestva. Ni se nam treba spremeniti, da bi postali ubogi v duhu, kajti to že smo! Potrebujemo vse. Vsi smo ubogi v duhu, berači smo. To je človeško stanje.

Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. Obstajajo tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti.

A to so kraljestva, ki se končajo. Moč ljudi, tudi največji imperiji, minejo in izginejo. V dnevnikih ali v časopisih velikokrat vidimo, da neka močna vlada, ki je včeraj bila, je danes več ni, padla je. Bogastva tega sveta minejo, tudi denar. Nikoli nisem videl, da bi se za pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče ničesar ne nese s sabo. Ta bogastva ostanejo tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.

V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, kar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri. Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.