Četrtek, 8. september: Marijino rojstvo

»Rojstni dan vesoljnega veselja.« Tako je zapisal Janez Damaščan.

Cerkev v svojem bogoslužju praznuje samo tri rojstne dneve: Jezusovo, ker je Bog in človek, – Marijino, ker je brez madeža spočeta, – in Janeza Krstnika, ker je po učenju cerkvenih očetov že v materinem telesu bil oproščen izvirnega greha. Vsi drugi svetniki pa imajo svoj praznik na dan smrti, ki je dan njihovega rojstva za nebesa.

Če praznujemo rojstne dneve svojih zemskih mater, kako ne bi praznovali rojstni dan naše nebeške Matere.

Praznik je vključen v zgodovino odrešenja. Z njenim prihodom se začenja ali vsaj napoveduje nova doba. Že živi na zemlji brezmadežno bitje, ki je izvzeto iz procesije grešnikov. To bitje bo posoda večne Besede. V tej ženi se bo oblikovala človeška narava Odrešenika.

Zato je bogoslužje današnjega dne polno veselja.

Vsak Marijin praznik je dan, ko spet obnavljam svoj odnos do nje, ki je tudi meni Mati.

Nekaj otroškega pa mora biti posebej današnji dan. Saj ni treba, da kdo oprezuje za mojo pobožnostjo. Kadar sva si sama, Marija in jaz, je to čisto najin svet. V tej tihoti in skrivnosti smem biti otrok brez strahu, da bodo kalili to srečo tisti, ki jim je marijanska pobožnost odveč.

O, Gospa, o, Mati moja …

 Poglejmo Marijino zgodbo in se vprašajmo, ali Bogu dopuščamo, da hodi z nami. Bog je v velikih stvareh, a prav tako v malih, in ima potrpljenje, da hodi z nami, četudi smo grešniki.

Pri branju Geneze lahko mislimo, kako je bil Bog nek čarovnik in je stvari naredil s čarobno paličico. To seveda ni res. Bog je ustvaril stvari in vsaki dal notranje zakone, da bi se lahko razvijala in dospela do polnosti. Gospod je stvarem vesolja dal samostojnost, ne pa neodvisnosti, ker Bog ni čarovnik, je stvarnik. In ko šesti dan pride do stvarjenja človeka, temu da neko drugo avtonomijo, malo drugačno, a ne neodvisno: avtonomijo, ki je svoboda. Človeku pravi, naj gre naprej skozi zgodovino, naredi ga odgovornega za stvarstvo, tudi zato, da bi mu gospodoval, ga razvijal in tako prispel do polnosti časov.  Polnost časov pa je bila tisto, kar je Bog imel v srcu: prihod njegovega Sina, ‘kajti Bog nas je vse v naprej določil, da bi bili podobni njegovemu Sinu’.

To je pot človeštva, je pot človeka. Bog je želel, da bi bili kot njegov Sin in da bi njegov Sin bil kot mi. Današnji evangelij  govori o Jezusovem rodovniku. Na tem seznamu so tako svetniki kot grešniki, a zgodovina se nadaljuje, ker je Bog hotel, da bi ljudje bili svobodni. Ko je človek zlorabil svojo svobodo, ga je Bog izgnal iz raja in mu dal obljubo; človek je šel iz raja z upanjem. Kot grešnik, a z upanjem! Ljudje ne hodimo sami, Bog hodi z nami. Dal je namreč možnost izbire za čas, ne za trenutek. Je Bog časa, Bog zgodovine, je Bog, ki hodi s svojimi otroki, in to vse do polnosti časov, ko se njegov Sin učloveči. Bog hodi s pravičnimi in grešniki. Hodi z vsemi, da bi človek prispel do dokončnega srečanja z Njim.

Evangelij to stoletno zgodovino zaključi v majhni vasi z Jožefom in Marijo. Bog velike zgodovine je tudi v mali zgodovini, saj hoče  hoditi z nami. Kot je dejal sv. Tomaž: ‘Ne se prestrašiti pred velikimi stvarmi, ampak se zavedati tudi malih, to je Božje. Bog namreč ni samo v velikih stvareh, ampak tudi v malih’.

Gospod, ki hodi z nami, je tudi Gospod potrpežljivosti. Božja potrpežljivost. Potrpežljivost, ki jo je imel z vsemi temi rodovi. Z vsemi temi osebami, ki so živele svojo zgodovino milosti in greha, je Bog potrpežljiv. Bog hodi z nami, saj želi, da vsi mi postanemo podobni njegovemu Sinu. In od takrat, ko nam je s stvarjenjem dal svobodo, ne neodvisnosti, pa vse do danes še naprej hodi.

Tako torej prispemo do Marije. Danes se nahajamo v predsobi te zgodovine: Marijino rojstvo. Prosimo v molitvi, naj nam Gospod podeli edinost za skupno hojo in mir v srcu. To je milost današnjega dne: Danes lahko zremo v Marijo, majhno, sveto, brez greha, čisto, izbrano, da bo postala Mati Boga. Prav tako lahko zremo na dolgo zgodovino in se vprašamo: Kako pa jaz hodim skozi svojo zgodovino? Dopuščam, da Bog hodi z mano? Dopuščam, da On hodi z mano, ali pa hočem hoditi sam? Dopuščam, da me ljubkuje, mi pomaga, mi odpušča, me vodi naprej, da bi prispel do srečanja z Jezusom Kristusom? To bo konec naše poti: srečanje z Gospodom. Dopuščam Bogu, da je z mano potrpežljiv? 

Ko tako zremo na to veliko zgodovino in tudi v ta majhni kraj, lahko slavimo Gospoda in ponižno prosimo, naj nam podari mir, tisti mir srca, ki nam ga lahko da samo On, ki nam ga daje smo takrat, ko mu dopustimo, da hodi z nam

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.