Nedelja, 11. september: 24. navadna nedelja

Evangelij o izgubljenem sinu me pogosto spremlja. V njem je pravzaprav skrivnost odrešenja v malem. Zdi se, da poslušamo dobro poznano zgodbo, a ne vem, če pridemo v razmišljanju o njej resnično do bistva, ki mam ga želi sporočiti Jezus.

Najprej poglejmo, komu je namenjena ta zgodba. To že poznamo. Jezus jo je povedal kot beremo farizejem in pismoukom, ki so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Jezus se je preprosto narobe obnašal. To je bil tudi razlog za križanje.

Jezus je torej priliko povedal tistim, ki so kasneje pobesneli in ga križali. Križali so ga, ker jih ni hvalil in videl njihovih zaslug, njihovega prizadevanja za dobro itd. Toda tudi v priliki, ki jo pove, govori o dveh sinovih, ki ne vidita dobrote Očeta in samo tekmujeta med seboj. Mlajši sin pravi: Oče, daj mi delež premoženja, ki mi gre … Jasno pove, da z Očetom v njegovem domu ni zadovoljen. Nič dosti drugače ne reagira starejši sin nekoliko kasneje, saj pravi: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji …‹

 Mlajši se veseli z vlačugami, dokler ne nastane huda lakota. Za svojega očeta se prav nič ne meni. Starejši izpolnjuje očetove ukaze in si želi veseliti se s svojimi prijatelji. Tudi ta si ne predstavlja, da bi se lahko veselil z očetom. Lahko si predstavljamo, kakšna bolečina je to za očeta. Ima dva sinova in oba se samo dajeta, kdo bo prvi, kdo bo dobil več. Jezus govori o svojem očetu, o Bogu, ki nam vse podarja, mi pa tekmujemo drug z drugim in se tako malo menimo za Očeta, zanj, od katerega je vse, kar imamo.

Izgubljeni sin je v očeh starejšega brata zguba, zajedavec, sramota zanj in za očeta. Za Očeta je bil in ostaja ljubljeni sin. Brat se primerja in tekmuje vse življenje. Sam ni prestopil ukaza, mlajši pa še nobenega ni izpolnil. Oče se ne ozira na grehe, vidi otroka in si neskončno želi, da bi zaživel. To ga vodi v sočutje, ki nima meja. Mlajšemu sinu spet daje vse: svobodo, sinovstvo, dostojanstvo. Tega ni mogoče razumeti v logiki tehtanja in merjenja znotraj človeške pravičnosti. Jezus v luči blagrov, kakor Oče dviga izgubljene sinove iz blata v življenje. Hkrati pa je sam kakor izgubljeni sin, ko hrepeni po svobodi, a ne zase, ampak za izgubljeno ljudstvo. Da bi pridobil svobodo za izgubljene, se odpravi na obrobje, med »svinje in trpi lakoto.

Tekmovanje uniči vsak odnos. Njuni pogovori so ena sama zahteva. Oče je drugačen. Zna poslušati, razume, upa in čaka. Vrača izgubljeno dostojanstvo, skrbi za drugega. Pravi pogovori niso tekmovanje, ampak dvigajo dostojanstvo bližnjim in nas usmerjajo v osebno rast in občestvo.

Kaj hoče povedati Jezus farizejem in pismoukom, danes pa nam? Da je boljši mlajši sin? Ne! Da je starejši sin nespameten? Ne. Pravzaprav govori samo eno: Oče ima rad oba, obema daje vse, a nobeden tega ne vidi. Vse je krivica in nič ni dovolj dobro. Oba hočeta več in se za Očeta in njegovo dobroto sploh ne menita. Razlika med njima je le v tem, da je mlajši sin izkusil življenje ‘v tujini’ in začenja spoznavati lepoto domače hiše in dobroto svojega očeta.

Prepričan sem, da večina kristjanov, velika večina živi v zavesti, da dela uslugo Očetu – torej kot starejši sinovi. Drugi večji del živi dvojno življenje in se pretvarja, da se veseli v njegovem domu, a to je le občasno tj. takrat, ko ima od tega korist. Nekaj je izgubljenih sinov, ki se jim zdi, da so vse že izkusili in si domišljajo, da so na novo zaživeli v očetovi hiši, a so postali ostareli sinovi. Le redki so tisti, ki ohranjajo v sebi strast življenja in se življenja v očetovi hiši veselijo.

Evangelij  pa nas vabi, da se veselimo tega, da se nas Oče veseli. Da se resnično navdušimo nad njim in vsem, kar nam podarja. Da se vprašamo, koliko smo res navdušeni nad Jezusom, Evangelijem, Cerkvijo, zakramenti itd. Ne koristi nam tekmovanje z brati in sestrami, ljubosumje in ‘obiranje’. V Očetovem domu je dovolj prostora za vse. Vseh se nas veseli in nas vabi v veselje.

Bog je vesel! Veselje Boga je v odpuščanju. To je veselje pastirja, ki najde svojo ovco; je veselje žene, ki najde svoj denar; je veselje očeta, ki spet sprejme v hišo izgubljenega sina, ki je bil kot mrtev in se je vrnil v življenje, vrnil se je domov. Tukaj je ves evangelij, vse krščanstvo. Vendar pa ne gre za čustvo. Ravno nasprotno, usmiljenje je resnična moč, ki lahko reši človeka in svet pred ‘rakom’, ki je greh, moralno zlo, duhovno zlo. Samo ljubezen lahko napolni praznine, negativne prepade, ki jih zlo odpira v srcu in zgodovini. Samo ljubezen lahko to naredi, in to je veselje Boga.

Jezus je ves usmiljenje, Jezus je ves ljubezen, je učlovečeni Bog. Vsak med nami je tista izgubljena ovca, tisti izgubljeni kovanec. Vsak med nami je tisti sin, ki je zapravil lastno svobodo in sledil lažne idole, privide veselja, ter izgubil vse. A Bog nas ne pozabi, Oče nas nikoli ne zapusti. Je potrpežljiv Oče, vedno nas čaka. Spoštuje našo svobodo, a vedno ostane zvest. In kadar se vrnemo k njemu, nas sprejme v svojo hišo kot otroke, kajti nikoli nas ne neha čakati z ljubeznijo, niti za trenutek. Njegovo srce praznuje ob vsakem sinu, ki se vrne. Praznuje, ker je veselje! Bog ima to veselje, kadar eden od nas grešnikov pride k njemu in ga prosi odpuščanja.
A obstaja tudi nevarnost, in sicer, da mislimo, kako smo pravični in tako sodimo druge. Sodimo tudi Boga, ker mislimo, da mora kaznovati grešnike, jih obsoditi na smrt in ne odpuščati. Tako smo v nevarnosti, da ostanemo zunaj Očetove hiše, kot starejši sin v prispodobi: namesto da bi bil zadovoljen ob bratovi vrnitvi, se je razjezil na očeta, ker ga je sprejel in naredil gostijo. Če v našem srcu ni usmiljenja, veselja odpuščanja, nismo v občestvu z Bogom, četudi spoštujemo vse zapovedi, kajti ljubezen rešuje, ne sámo prakticiranje zapovedi.

Hudič je zvit. Slepi nas, da lahko z našo človeško pravičnostjo rešimo sebe in svet. V resnici nas lahko reši samo pravičnost Boga, ki se je razodela s križem: Križ je sodba Boga nad vsemi nami in nad tem svetom. In kako nas sodi Bog? Tako, da daje za nas svoje življenje. To je najvišje dejanje pravičnosti, ki je enkrat za vselej porazilo vladarja tega sveta. In to najvišje dejanje pravičnosti je tudi najvišje dejanje usmiljenja. Jezus nas vse kliče, da sledimo to pot: ‘Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče’… Naj vsak pri sebi pomisli na osebo, s katero se ne razume, na katero je jezen, ki je ne mara in v tišini moli zanjo ter postane do nje usmiljen.

Pripravil: Ervin Mozetič

Obj.: L. M.