Ponedeljek, 12. september: Gospod, nisem vreden, da prideš k meni

»Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!«

Te besede izgovarjamo vsakokrat, tik pred sv. obhajilom. Ta stavek iz evangelija je izrekel stotnik, ki je imel bolnega služabnika. Zaradi svoje skromnosti in ponižnosti se ni imel za vrednega, da se sam poda k Jezusu temveč pošlje služabnike. Ta bolni služabnik je suženj. Stotnik pa je pogan, ki pa je imel dobre odnose z Judi, celo shodnico jim je pozidal. Gre za človeka, ki je na dobrem glasu, pa čeprav je v službi okupatorja.

Presenetljivo je, da Judje prosijo Jezusa v prid pogana.

Še bolj občudovanja vredna je stotnikova iskrena, globoka in spoštljiva vera. Iskrena, ko tako preprosto in prepričljivo primerja Jezusovo oblast nad boleznijo s svojo oblastjo nad vojaki. Globoka, ker sploh ne dvomi o Jezusovi moči nad boleznijo in njegovi volji, da bi bolnika ozdravil. Spoštljiva, ker ima sebe za nevrednega, da bi ga Jezus počastil s svojim obiskom in stopil v njegovo hišo. Takšna vera ne zasluži le pohvalo, temveč tudi uslišanje. Dosegla je oboje.

Jezus se je obrnil k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere!« Ni rekel, da ni našel vere v Izraelu, ampak, da jo je našel v poganu več. To pa še bolj preseneča, ker ta človek ni poznal Svetega pisma, ki bi mu pomagalo verovati. Kaj je bilo tako posebnega v stotnikovi veri? Njegova vera je bila brez osebnih interesov, je pristna, absolutna in ponižna.
Zakaj brez interesov? Stotnik ne prosi čudeža zase, ne za člana svoje družine ampak za svojega sužnja. Naša molitev je najbolj čista takrat, ko je v službi drugih in prosi za druge.

Pristna vera. On čudeža ne meša z neko magično močjo, ki bi jo Jezus uporabljal po svoji volji, mimo Očeta, ampak je izraz Njegove povezanosti z Očetom.
Absolutna vera se odraža v drži, da Jezus lahko ozdravi na daljavo, zgolj z besedo, da za njegovo delovanje ni omejitev, da je njemu vse mogoče.
»In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega!«

Povabljeni smo pri vsaki sveti maši, da ponavljamo stotnikove besede:« Gospod, nisem vreden, da prideš k meni!«

Ali sploh pomislimo, kdo prihaja k meni. Če bi se tega v polnosti zavedali bi tudi mi s stotnikom delili občutja ponižnosti in nevrednosti.

Pripravil: Ervin Mozetič

Obj.: L. M.