Na križu je Jezusova ura, ura boleče smrti. Porodne bolečine, ki so bili po izročilu Mariji prihranjene, so se sedaj začele. Marija mora Jezusa ponovno roditi za odrešenje sveta. Na vrhu Kalvarije Jezusu vzamejo še tisto zadnje, kar je imel – njegovo obleko. Če bi živeli v stanju brez greha, bi bila golota nekaj normalnega, tako kot za Adama in Evo, preden sta grešila. In se tudi dogodek na Golgoti ne bi zgodil. A sedaj najbolj nedolžen človek na svetu žrtvuje svoje dostojanstvo. Tako kot ob rojstvu je tudi sedaj pred množico popolnoma razgaljen. Začenjajo se zadnje tri ure njegovega življenja – tri ure strahotne agonije na križu, z občutkom popolne zapuščenosti od Očeta. In kdo bi mogel z njim bolj trpeti kot njegova Mati, ki je bila obvarovana izvirnega greha in je še kako dobro poznala razliko med dobrim in zlim?

Jezus sedaj nima ničesar več, kar bi ga še privezovalo na ta svet – razen žebljev, ki ga vežejo na križ in so mu prebodli roke in noge. Pod križem v glavnem stojijo tisti, ki se mu posmehujejo in uživajo v tej odvratni predstavi. Razen nekaterih izjem: njegova mati Marija, pa Marija Magdalena, Marija, mati Jakobova, ter Saloma, mati dveh od dvanajstih apostolov. In še nekdo: Salomin sin Janez, najmlajši od apostolov in edini od njih, ki svoje mučeništvo doživlja prav pod križem.

In tisti trenutek Jezus opravi še zadnje veliko dejanje: svojo užaloščeno mater izroči v varstvo najmlajšemu apostolu. A s tem jo hkrati izroči tudi vsem, ki ga bodo sprejeli kot Odrešenika. Jezus skuša še v zadnjih, najbolj mučnih trenutkih življenja poskrbeti za svojo mater, a tudi za grešni svet. Njena prisotnost je še pomnožila njegovo trpljenje, hkrati pa je meč nepopisne bolečine tudi njej prebadal dušo. In celo na križu, kjer so dokončno propadle vse krvne vezi, Marijo naziva »žena«, medtem ko Janeza – imenuje »sin«. »Marija, v tej uri nepopisne bolečine, ti dajem novega sina, apostola Janeza, z njim pa vse moje učence,« ji skozi vrstice sporoča umirajoči Jezus.

In Janez? Tudi njegova mati Saloma je bila prisotna pod križem. Zato je mogoče Jezusove besede »Sin, glej, tvoja mati« razumeti povsem drugače kot po običajni človeški govorici. Marija postane mati vsem kristjanom, postane Mati Cerkve. Kot je zapisal kardinal Godfried Daneels: ta nova poroka je bila sklenjena na Kalvariji, na kraju križanja, »to je svatba krvi«. V strašnem trpljenju je spočeto novo življenje – življenje Cerkve, ki ima svojo Mater, v njej pa živijo sinovi in hčere, ki so sprejeli Jezusa za Odrešenika, tistega, ki je »prišel z vodo in krvjo« (1Jn 5,6), kot je zapisal prav učenec, ki je v imenu človeštva sprejel Marijo.

Marija drži mrtvega Jezusa v naročju. Usmiljena ljubezen ničesar ne zadrži zase. Pred nobeno oviro se ne ustavi. Nobenih pogojev ne postavlja in ne priznava nobenih mej. Usmiljena ljubezen ljubi do konca, pa čeprav mora ob tem izpuščati iz rok najdragocenejše in najljubše – svojega Sina, veselje in ponos svojih oči.

Stopimo torej na pot spreobrnjenja, ki nam jo ponuja Božje usmiljenje. Približajmo se Žalostni Materi, pristopimo k Sočutni, ki v naročju drži mrtvega Sina in nikogar ne obtožuje, nikogar ne zavrača, ampak še enkrat izpove svoj: zgodi se mi po tvoji besedi in sprejme Sinovo naročilo: Žena, glej, tvoj sin. Kakšen zgled usmiljenja. Kakšno delo usmiljenja. Pred njo in z njo postanimo usmiljeni tudi mi.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.