Sobota, 17. september: Sejalec seje

Kako to, da Bog ne seje semena samo po dobri zemlji, ampak  tudi ob poteh, po kamnitih tleh, med trnje!? Oh ta Bog, koliko  težav imamo z Bogom, ki smo si ga sami naredili ali predstavljali. Bog, ki je po našem »popoln«, bi moral bolj premisliti, kako in kaj. Zanimivo je, koliko nedorasle podobe o Bogu je med odraslimi. Pogosto premorejo otroci manj otročjo podobo  kot marsikateri odrasel.
»Sejalec je šel sejat …« Jezus začne priliko s preprostim podatkom. Prevzame me že to, da je sploh šel sejat. Lahko se tega sploh ne bi lotil in bi stvari obrnil drugače. Zazrt je v tisto, kar je in kar bo. Mi pa smo tolikokrat zazrti v to, kar ni, pa bi moralo biti. Koliko časa in duhovne moči porabimo za ukvarjanje s svojimi ranami in s tistimi, ki so nam jih prizadejali.
Bog je torej sejalec. Ni mašilec lukenj. Ni Bog, ki ga pokličem takrat, ko se mora nekaj zgoditi, ko gre narobe.
O nebeškem življenju imamo morda še vedno podobo računice, kolikšen sad bomo obrodili. Kako uspešni smo bili na tej zemeljski poti. Toda, »kdor ne izgubi svojega življenja«, ne more biti Jezusov učenec. V nebeškem življenju bo morda bolj obveljalo, koliko sem bil na tej zemeljski poti pripravljen tvegati in izgubiti. Koliko sem zares živel in ljubil, in ne, koliko sem bil preračunljiv. Nekdo je lahko veliko zgrešil ali zagrešil, pa se je naučil biti širokosrčen. Nekdo drug pa je bil pravičen, vendar preračunljiv. In je postal ozkosrčen.
Bog Oče je veliko izgubil, da bi žitno polje obrodilo sad. Ali sem tudi jaz pripravljen veliko izgubiti, da bo na koncu moje življenje morda neuspešno,
vendar zelo rodovitno?

Ali se ti zdi, da bi šel dober kmet sejat seme na skale ali med trnje? Nikakor. Noben kmet ni tako neumen, da bi sejal na zemljo, ki ne more obroditi sadu. V resnici niti dobra zemlja nikdar ne obrodi trideseternega sadu, kaj šele stoternega. Prilika torej ne govori o kmetijstvu in o zemlji.

Bog je tisti, ki seje, a je hkrati tisti, ki je vsajen v srca. Jezus je sejalec, ker govori, hkrati pa je seme – Beseda, ki je vsajena in sprejeta v  srcu.

Iz tega lahko sklenemo dvoje. Najprej to, da je Bog navzoč v vsakem svojem daru za nas. Zato se za vsako Božjo besedo, ki nam je oznanjena in jo slišimo, vedno skriva Božje hrepenenje in povabilo, da bi mi sprejeli njega.

V priliki sejalec velikodušno seje ne glede na vrsto zemljišča. Semena se ne boji metati stran. S tem nam hoče Jezus povedati in pokazati, da Bog vedno in v vseh okoliščinah hrepeni po spreobrnjenju tvojega in mojega srca.

Druga resnica pa je: če poslušamo Besedo in jo sprejmemo, bomo vedno obrodili sad. Dobre zemlje, ki sprejme seme in obrodi sad, je več vrst in obrodi različne količine sadov. Izročilo Cerkve pravi, da Božjo besedo sprejema in obrodi njen sad tisti, ki uporablja svoje dobrine tako, da išče Božje kraljestvo. Še bolj jo sprejema in še več sadu obrodi tisti, ki zaradi Božjega kraljestva svoje dobrine zapusti. Tak lahko tudi sredi tegob in preganjanja živi v veselju. Ni več navezan na darove, ampak na Darovalca. Stopnjevanje sadov, ki jih obrodi zemlja našega srca, je odvisno od jakosti in moči veselja, ki ga doživljamo ob odkritju Jezusa Kristusa. To veselje je začetek in korenina novega človeštva. Novi ljudje  smo, ko lahko zaradi veselja nad njim z Jezusom delimo njegovo življenje. Ta odprtost je posledica Očetove dobrotljivosti in je človek ne more pripisati sam sebi. Odprtost Jezusu nam omogoča odprtost do sveta, na katerega lahko gledamo z Božjimi očmi. Če pa svoje srce pred Jezusom in njegovo besedo zapremo, bomo zaprli srce tudi pred Bogom, svetom in samim seboj. Še sreča, da se Bog ne utrudi.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.