Vidimo, kako Jezusa na poti v Jeruzalem neka samarijska vas  noče sprejeti. Na začetku evangelija je zapisano, kako se Jezus “trdno odloči iti  v Jeruzalem”. Od »zdaj« naprej evangelij ni le  beseda, ki jo je treba poslušati, temveč tudi in predvsem pot, po kateri moramo hoditi, da bi zrli Sinovo obličje in v njem Očeta. Jezus se je trdno odločil iti v Jeruzalem. Njegova izbira je nasprotna Adamovi, ki je izbral pot nepokorščine in odločno šel stran od Boga. Jezus pa želi s potjo v Jeruzalem pripeljati v Očetovo hišo vse svoje razkropljene brate in sestre.

Neka samarijska vas Jezusa ni sprejela, zato sta jo vročekrvna učenca, Jakob in Janez, želela z ognjem pokončati. Toda Jezus ju je pograjal. Vidimo, da ljudje ne sprejmejo njegovega obličja. Jezus ne najde gostoljubnosti, ker je najmanjši med vsemi in izključen od vseh. Samarijani ga zavrnejo, učenci ne razumejo.

Samarija je Izraelcem predstavljala nezvestobo, zato so imeli Samarijane za odpadnike, izključene. Toda tudi ti, izključeni, ne sprejmejo Jezusa. Ne sprejmejo ga, ker ima obraz ponižanega, ubogega in majhnega Mesija.

Jakob in Janez sta tista, ki želita imeti prve sedeže in gospodovati nad drugimi, zato ne moreta razumeti skrivnosti zavrnjenega Mesija. “Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?” Učenca ne razumeta, da je edina Jezusova moč nemoč njega, ki se preda iz ljubezni. On ne prinaša ognja, ki uničuje sovražnike, temveč ljubezen, ki odpušča.

Gorečnost brez razločevanja, začetek vseh grmad vseh časov, je nasprotna Kristusovemu Duhu in uničuje  njegovo delo. Božjo moč so včasih razumeli kot ogenj, ki uničuje. Toda v resnici  plameni, ki jih “velike vode” ne morejo uničiti, niti smrt (Vp 8,6 sl.), so Božja ljubezen do nas. Učenci bodo to razumeli šele po binkoštih. Janez se bo takrat s Petrom vrnil v Samarijo, in nad Samarijane klical ogenj Svetega Duha, edini ogenj, ki ga Bog pozna in naj bi ga učenci klicali nad sovražnike.

Problem razločevanja duhov se rešuje pred obličjem Jezusa, ki se predaja ljudem v roke. On je zaničevan, ponižan in ponižen, majhen in zavržen. Jezus razodeva usmiljenega in nežnega Boga. To blago in ponižno obličje – nemoč Boga, ki ljubi  – je njegova odrešilna moč. Jezus zavrača moč tistega, ki se hoče vsiljevati. Zato je vedno ubog in ponižen. Obličje Jezusa, ki odločno stopa proti ponižanju v Jeruzalemu, je ogledalo resnice: naša reakcija pred njim nam daje razumeti,  kakšnega duha imamo, Kristusovega ali sovražnikovega. Smo trdno odločeni v ljubezni iti za njim in živeti njegovo držo, ali pa smo zaprti v trdoto svojega srca?

Smo krščeni v njegovem Duhu, ali pa v njemu nasprotnem? Učenec je tisti, ki prepozna Jezusovo ubogo, ponižano in ponižno obličje ter deluje v skladu z Duhom usmiljenja.

Hvala ti, dobri Jezus, naš Učitelj, da me vodiš po svoji poti, tudi ko meni ne gre.
Hvala ti, da me navdahneš v novih situacijah za to, kar naj opazim, naredim.
Blagoslovi mojo šibkost.
Prosim te, naj sprejmem tvojo voljo, da grem tja, kamor me kličeš.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.