Papež Frančišek med sveto mašo: Vrnimo se k čistim izvirom ljubezni koncila

11. oktobra je 60 let od začetka II. vatikanskega koncila. Ob tej priložnosti je popoldan v baziliki sv. Petra potekalo slovesno somaševanje, ki ga je vodil papež Frančišek. Pred sveto mašo so prisotni prisluhnili odlomkom iz otvoritvenega govora »Gaudet Mater Ecclesia« papeža Janeza XXIII. ter iz štirih koncilskih konstitucij. Sveti oče je med homilijo povabil, naj se vrnemo k izvirom koncila, da bi izstopili iz sebe in premagali skušnjavo avtoreferenčnosti ter hodili združeni kot ena čreda.

»Ali me ljubiš?« To je prvi stavek, s katerim se Jezus obrne na Petra v evangeliju, ki smo ga slišali (Jn 21,15). Zadnji pa je: »Pasi moje ovce!« (v. 17). Ob obletnici odprtja drugega vatikanskega koncila čutimo, da so te Gospodove besede namenjene tudi nam, nam kot Cerkvi: Ali me ljubiš? Pasi moje ovce.

1. Najprej: Ali me ljubiš? Gre za vprašanje, saj Jezusov slog ni takšen, da bi dajal odgovore, ampak zastavlja vprašanja; vprašanja, ki življenje spodbujajo. Gospod je tisti, ki »v svoji veliki ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje in se zadržuje z njimi« (Dei verbum, 2), in ponovno sprašuje, vedno sprašuje Cerkev, svojo nevesto: »Ali me ljubiš?« Drugi vatikanski koncil je bil velik odgovor na to vprašanje: da bi poživila svojo ljubezen, je Cerkev prvič v zgodovini posvetila koncil spraševanju o sebi, razmišljanju o svoji naravi in poslanstvu. In ponovno je odkrila, da je skrivnost milosti, ustvarjena iz ljubezni: ponovno je odkrila, da je Božje ljudstvo, Kristusovo telo, živi tempelj Svetega Duha!

To je prvi pogled, ki ga moramo imeti na Cerkev, pogled od zgoraj. Da, na Cerkev je potrebno najprej gledati od zgoraj, z zaljubljenimi očmi Boga. Vprašajmo se, če v Cerkvi izhajamo iz Boga, iz njegovega zaljubljenega pogleda na nas. Vedno obstaja skušnjava, da bi izhajali iz sebe, namesto iz Boga; da bi svoje načrte postavili pred evangelij; da bi se prepuščali vetru posvetnosti in sledili modam časa ali zavračali čas, ki nam ga Previdnost daje, da bi se vračali nazaj. Vendar pa bodimo pozorni: tako progresizem, ki sledi svetu, kakor tradicionalizem in vračanje nazaj, ki žalujeta za svetom, ki je minil, nista dokaz ljubezni, ampak nezvestobe. Gre za pelagijanske egozime, ki dajejo prednost lastnim okusom in načrtom pred ljubeznijo, ki je všeč Bogu: preprosto, ponižno in zvesto ljubeznijo, po kateri je Jezus vprašal Petra.

Ali me ljubiš? Ponovno odkrijmo koncil, da bi ponovno dali primat Bogu, temu, kar je bistveno: Cerkvi, ki bo noro ljubila svojega Gospoda in vse ljudi, ki jih On ljubi; Cerkvi, ki bo bogata z Jezusom in revna s sredstvi; Cerkvi, ki bo svobodna in osvobajajoča. Koncil Cerkvi kaže to pot: da bi se, kakor Peter v evangeliju, vrnila v Galilejo, k izvirom prve ljubezni, da bi v svojih revščinah ponovno odkrila Božjo svetost (prim. Lumen Gentium, 8c; 5. poglavje). Tudi mi, vsak od nas ima svojo Galilejo, Galilejo prve ljubezni. Prav gotovo je danes vsak od nas povabljen vrniti se v svojo Galilejo, da bi zaslišal Gospodov glas: »Hodi za menoj.« Tja, da se bo ob pogledu na  križanega in vstalega Gospoda ponovno našlo izgubljeno veselje, da bi se osredotočili na Jezusa. Ponovno najti veselje. Cerkev, ki je izgubila veselje, je izgubila ljubezen. Proti koncu svojega življenja je papež Janez zapisal: »To moje življenje, ki gre v zaton, se ne bi moglo razrešiti bolje kot da se popolnoma osredinim v Jezusa, Marijinega Sina … velika in nenehna bližina z Jezusom, zrtim v podobi: otrok, križani, češčen v Zakramentu« (Dnevnik duše). Naš visoki pogled, naš vedno živi izvir je Jezus! Gre za Galilejo ljubezni, kamor nas Jezus kliče in kjer nas Jezus sprašuje: »Me ljubiš?«

Bratje, sestre, vrnimo se k čistim izvirom ljubezni koncila. Ponovno odkrijmo gorečnost koncila in obnovimo gorečnost za koncil! Potopljeni v skrivnost Cerkve matere in neveste, skupaj s svetim Janezom XXIII. tudi mi recimo: Naj v Cerkvi prebiva veselje. Če se ne veseli, zanika samo sebe, ker pozablja na ljubezen, ki jo je ustvarila. In vendar, koliko je med nami takšnih, ki ne uspejo živeti vere z veseljem, brez godrnjanja in kritiziranja? Cerkev, ki je zaljubljena v Jezusa, nima časa za spore, mržnjo in polemike. Naj nas Bog osvobodi tega, da bi bili kritični, nestrpni, togi in jezni. Ne gre samo za vprašanje sloga, ampak ljubezni, saj kdor ljubi, kakor uči apostol Pavel, dela vse brez godrnjanja (prim. Flp 2,14). Gospod, nauči nas svojega visokega pogleda, da bi gledali Cerkev tako, kot jo vidiš Ti. In kadar smo kritični in nezadovoljni, nas spomni, da biti Cerkev pomeni pričevati lepoto tvoje ljubezni, pomeni živeti kot odgovor na tvoje vprašanje: ali me ljubiš?

2. Ali me ljubiš? Pasi moje ovce. Pasi: Jezus s tem glagolom izrazi ljubezen, ki jo želi od Petra. Pomislimo prav na Petra: bil je ribič rib in Jezus ga je spremenil v ribiča ljudi (prim. Lk 5,10). Sedaj mu zaupa nov poklic, poklic pastirja, ki ga ni nikoli opravljal. In gre za preobrat, saj medtem ko ribič jemlje zase, vleče k sebi, pastir skrbi za druge, pase druge. Še več, pastir živi s čredo, hrani ovce, jih vzljubi. Ni nad njimi, kakor ribič, ampak med njimi. Pastir je pred ljudstvom, da jim kaže pot, v sredi z ljudstvom, kakor eden od njih, in za ljudstvom, da je blizu tistim, ki zamujajo. Pastir ni nad njimi, kakor ribič, temveč med njimi. To je drugi pogled, ki nas ga uči koncil, pogled iz srede: biti v svetu z drugimi in ne da bi se kdaj čutili nad drugimi, kot služabniki večjega Božjega kraljestva (prim. Lumen gentium, 5); prinašati blagovest evangelija v življenje in jezike ljudi (prim. Sancrosanctum Concilium, 36), podeliti njihovo veselje in upanje (prim. Gaudium et spes, 1). Biti med ljudstvom in ne nad ljudstvom, kar je grd greh klerikalizma, ki ubija ovce, ne vodi jih, jim ne omogoča rast, ampak jih ubija.  Kako aktualen je koncil: pomaga nam zavrniti skušnjavo, da bi se zaprli v ograde svojih udobnosti in prepričanj, da bi posnemali slog Boga, ki nam ga je danes opisal prerok Ezekiel: »poiskati izgubljeno ovco in pripeljati nazaj tisto, ki je zašla, obvezati ranjeno in okrepčati bolno« (prim. Ezk 34,16).

Pasi: Cerkev ni obhajala koncila zato, da bi se občudovala, ampak da bi se darovala. Naša sveta hierarhična Mati, ki izvira iz osrčja Trojice, obstaja zato, da bi ljubila. Je duhovniško ljudstvo (prim. Lumen gentium, 10): ne sme izstopati v očeh sveta, ampak mu mora služiti. Ne pozabimo: Božje ljudstvo je rojeno kot ekstrovertirano in se pomlajuje s tem, da se daruje, saj je zakrament ljubezni, »znamenje in sredstvo notranje zveze z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu« (Lumen gentium, 1). Bratje, sestre, vrnimo se h koncilu, ki je ponovno odkril živo reko Izročila, ne da bi stagniral v izročilih; ki je ponovno našel izvir ljubezni – ne zato, da bi Cerkev ostala na gori, ampak da bi se spustila v dolino in bi bila kanal usmiljenja za vse. Vrnimo se h koncilu, da bi izstopili iz sebe in premagali skušnjavo avtoreferenčnosti, kar je eden od načinov posvetnosti. Pasi, ponavlja Gospod svoji Cerkvi; in ko paseš, premagaj nostalgijo po preteklosti, objokovanje pomembnosti, navezanost na oblast, kajti ti, sveto Božje ljudstvo, si pastoralno ljudstvo: ne obstajaš zato, da bi paslo sebe, da bi se povzpenjalo, ampak da bi paslo druge, vse druge, z ljubeznijo. In če je prav imeti posebno pozornost, naj bo ta namenjena Božjim ljubljencem: ubogim, zavrženim (prim. Lumen gentium, 8c; Gaudium et spes, 1); da bi bili, kakor je rekel papež Janez, »Cerkev vseh in posebej Cerkev ubogih« (Radijsko sporočilo vernikom vsega sveta en mesec pred začetkom drugega vatikanskega koncila, 11. september 1962).

3. Ali me ljubiš? Pasi – zaključi Gospod – moje ovce. Ne misli le nekaterih, ampak vse, ker ljubi vse, vsem ljubeče pravi »moje«. Dobri Pastir vidi in želi, da je njegova čreda združena pod vodstvom Pastirjev, ki ji jih je dal. Želi – tretji pogled – celosten pogled. Koncil nas spominja, da je Cerkev, po podobi Trojice, občestvo (prim. Lumen gentium, 4.13). Hudič pa hoče sejati ljuljko razdeljenosti. Ne podlegajmo njegovim zapeljevanjem, ne podlegajmo skušnjavi polarizacije. Kolikokrat so se po koncilu kristjani odločili, da izberejo določeno stran v Cerkvi, ne da bi se zavedali, da s tem svoji materi parajo srce! Kolikokrat smo bili raje »navijači svoje skupine« kot služabniki vseh; progresisti in konservativci kot pa bratje in sestre; bolj »desni« ali »levi« kot pa Jezusovi; smo se postavljali kot »varuhi resnice« ali »solisti novosti«, namesto da bi se prepoznali kot ponižni in hvaležni otroci svete Matere Cerkve. Vsi, vsi smo Božji otroci. V Cerkvi smo vsi bratje. Gospod nas ne želi takšnih: mi smo njegove ovce, njegova čreda, in to smo samo skupaj, združeni. Premagajmo polarizacije in ohranjajmo občestvo, postanimo vedno bolj »eno«, kakor je Gospod prosil, preden je dal življenje za nas (prim. Jn 17, 21). Naj nam pri tem pomaga Marija, Mati Cerkve. Naj pomnoži v nas hrepenenje po enosti, željo, da bi si prizadevali za polno občestvo med vsemi, ki verujejo v Kristusa. Opustimo izme, saj Božjemu ljudstvu ni všeč polarizacija. Božje ljudstvo je sveto verno Božje ljudstvo in to je Cerkev. Lepo je, da so danes, tako kot med koncilom, z nami predstavniki drugih krščanskih skupnosti. Hvala, hvala, da ste prišli. Hvala za to prisotnost!

Zahvaljujemo se ti, Gospod, za dar koncila. Ti, ki nas ljubiš, osvobodi nas domišljavosti samozadostnosti in duha posvetne kritičnosti. Ti, ki nas paseš z nežnostjo, popelji nas izven ograd avtoreferenčnosti. Reši nas samoizključevanja iz enosti.Ti, ki želiš združeno čredo, osvobodi nas diabolične zvijače polarizacij, reši nas izmov. In mi, tvoja Cerkev, ti s Petrom in kakor Peter pravimo: »Gospod, ti vse veš; ti veš, da te ljubimo« (prim. Jn 21,17).

Vir: s. Leonida Zamuda SL – VN

Foto: Caleb Miller – unsplash

Pripravila: HŠ