Papež Frančišek pred opoldansko molitvijo: Zakaj se ne bi učili iz zgodovine?

Govor papeža Frančiška

Vaš prispevek k družbenemu nauku Cerkve se mi zdi zelo pomemben, predvsem na ravni njegove prepoznavnosti, saj prispevate k njegovemu poznavanju in razumevanju. Rekel bi, da pa tudi na ravni poglobljenega študija, saj ga berete »od znotraj« kompleksnega ekonomskega in družbenega sveta, in zato lahko to doktrino nenehno soočate z realnostjo, realnostjo, ki je vedno v gibanju, ki se nenehno spreminja.

Tema vašega simpozija, ki je potekal te dni, je bila »Vključujoča rast za izkoreninjenje revščine in spodbujanje trajnostnega razvoja za mir«. Zdi se mi, da je ključni izraz tisti začetni: »vključujoča rast«. Ob njem pomislimo na Populorum progressio svetega Pavla VI., kjer pravi: »Razvoj ni omejen na preprosto gospodarsko rast. Da bi bil avtentičen razvoj, mora biti celosten, kar pomeni usmerjen v spodbujanje vsakega človeka in celotnega človeka« (št. 14). Zato je razvoj vključujoč ali pa je nerazvoj. Tu je torej naša naloga, še posebej vaša kot vernih laikov: »kvasiti« ekonomsko realnost v etičnem smislu, rast v smislu razvoja. Vi to skušate početi izhajajoč iz vizije evangelija. Ker vse izhaja iz tega, kako gledaš na realnost.

Sodobni ameriški pripovedovalec v enem svojih romanov govori o času pred borznim zlomom in piše: »V različnih državah se je depresija že čutila in kmetje ter delavci so bili povsod v preplahu. Na ulici sva srečala veliko obupanih ljudi in mojster Yehudi me je poučil, naj nikogar ne gledam od zgoraj navzdol« (PAUL AUSTER, Mr Vertigo, Torino 2015, 126).

Vse izhaja iz tega, kako se gleda in od kod se gleda. Gledanje drugega od zgoraj navzdol, se lahko stori in je dopustno samo v eni situaciji, ko drugemu pomagamo vstati in v nobeni drugi. To je edini dopustni trenutek za gledanje od zgoraj navzdol. Jezusov pogled je znal videti v ubogih ljudeh, ki so v templju v skrinjico za darove dajali dva novčiča, gesto popolnega darovanja (prim. Mr 12,41-44). Jezusov pogled se je začel z usmiljenjem in sočutjem do ubogih in izključenih. Od kod se začne moj pogled? To je vprašanje, ki nam bo vedno pomagalo.

Vključujoča rast najde svoje izhodišče v pogledu, ki ni sklonjen vase in je brez težnje po maksimiranju dobička. Proti revščini se ne da boriti s socialno pomočjo, ne! Omami jo, vendar se z njo ne bori s tem. Kot sem že rekel v Laudato si’, mora biti »pomoč revnim z denarjem vedno začasno zdravilo za reševanje nujnih primerov. Pravi cilj bi moral biti, da jim z delom omogočimo dostojno življenje« (št. 128), torej ta vrata je delo. Vrata do človekovega dostojanstva je delo.

Brez prizadevanja vseh k spodbujanju delovnih politik za najbolj ranljive, se spodbuja svetovno kulturo odmetavanja. To prepričanje sem skušal razložiti tudi v prvem poglavju okrožnice Fratelli tutti, kjer je med drugim opozorjeno, da se je »bogastvo povečalo, vendar brez pravičnosti, in tako se je rodila nova revščina« (št. 21). ). Bogastvo raste in rojeva se nova revščina.

Poglejte zakaj prihodnost kliče po novem pogledu in da je vsak v svoji majhnosti poklican spodbujati ta drugačen pogled na svet, ki izhaja iz ljudi in situacij, ki jih doživlja v vsakdanjem življenju. Mojster v romanu, ki sem ga citiral, uči svojega učenca, naj »nikoli nikogar ne gleda od zgoraj navzdol«. Mislim, da je to lahko dobro napotilo za vse nas. Vsi smo bratje ter sestre in če sem lastnik podjetja, me to ne opravičuje, da na svoje zaposlene gledam s prezirom. Če sem predsednik uprave banke, ne smem pozabiti, da je treba vsakega človeka obravnavati spoštljivo in skrbno.

Fundacija Centesimus Annus lahko sklanja pomembna razmišljanja, ki potekajo v teh dneh, s spreobrnitvijo pogleda vsakega posameznika. Ponižen pogled tistih, ki v vsakem moškem in ženski, ki ju srečajo, vidijo brata in sestro, ki ju je treba spoštovati v njunem dostojanstvu, kot morebitno stranko, s katero bi poslovali. Je brat, sestra, oseba, ki je lahko stranka. Samo s tem pogledom se bomo lahko borili proti zlu sedanjih špekulacij, ki razpihujejo tokove vojne. Nikoli na nikogar gledati zviška, je slog vsakega delavca za mir. To je dovoljeno storiti samo v primeru, ko mu pomagamo vstati.

Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam, da ste prišli in še zlasti za prizadevanje, ki ga vsak zastavlja tam, kjer živi in dela z namenom, da spodbuja vključujočo rast in na splošno  poznavanje družbenega nauka Cerkve. Iz srca blagoslavljam vse vas in vaše družine. In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.