Želja je znamenje Božje navzočnosti v nas, je kompas za razumevanje, kje se nahajamo in kam gremo, je dejal papež Frančišek med splošno avdienco, 12. oktobra, med katero je pri katehezi govoril o želji kot enem od temeljnih elementov razločevanja.

Ovire in neuspehi ne zadušijo pristne želje, nasprotno, naredijo jo še bolj živo. Za razliko od trenutnega hotenja ali čustva, želja traja dlje časa, tudi zelo dolgo, in teži k uresničitvi. Presenetljivo je, da Jezus, preden naredi čudež, osebo pogosto vpraša o njeni želji, pri čemer se je papež skliceval na odlomek iz Janezovega evangelija, v katerem Jezus ozdravi hromega človeka, a najprej ga vpraša: »Bi rad ozdravel?«

Kaj bi mi odgovorili Gospodu, če bi nam danes zastavil vprašanje: »Kaj hočeš, da ti storim?« Morda bi ga prosili, naj nam pomaga spoznati globoko željo po Njem, ki jo je Bog sam položil v naša srca. Prosili bi ga, naj nam pomaga spoznati svoje globoke želje ter mu dovoliti, da za nas naredi čudeže.

Svetopisemski odlomek: Jn 5,2.5-9

V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. Tam je bil neki človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.

Kateheza: Elementi razločevanja. Želja

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V teh katehezah o razločevanju obravnavamo elemente, ki jih ima razločevanje. Po molitvi in poznavanju sebe bi danes rad govoril o še eni nepogrešljivi »sestavini«: želji. Pravzaprav je razločevanje oblika iskanja, iskanje pa vedno izhaja iz nečesa, kar nam manjka, a kar na nek način poznamo, kar slutimo.

Kakšne vrste je to poznavanje? Duhovni učitelji ga označujejo z izrazom »želja«, ki v temelju pomeni hrepenenje po polnosti, ki nikoli ne najde popolne izpolnitve in je znamenje Božje navzočnosti v nas. Želja ni neko trenutno hotenje. Italijanska beseda prihaja iz zelo lepega latinskega izraza de-sidus, kar dobesedno pomeni »pomanjkanje zvezde«, pomanjkanje referenčne točke, ki usmerja našo življenjsko pot. Spominja na trpljenje, pomanjkanje in istočasno napetost, da bi dosegli dobro, ki nam manjka. Želja je torej kompas za razumevanje, kje se nahajam in kam grem. Oseba, ki nima želja, je nepremična, morda bolna, skoraj mrtva. Želja je kompas, ki mi pove, ali hodim ali stojim na mestu. A kako jo je mogoče prepoznati?

Iskrena želja se zna globoko dotakniti strun našega bitja, zato ne ugasne ob težavah ali nezgodah. Podobno je, kot ko smo žejni: če ne najdemo ničesar, kar bi lahko pili, se temu ne odrečemo, nasprotno, iskanje vedno bolj zaposluje naše misli in dejanja, dokler nismo pripravljeni na kakršno koli žrtev, da bi jo potešili, skoraj obsedeni. Ovire in neuspehi ne zadušijo želje, nasprotno, naredijo jo še bolj živo v nas.

Za razliko od trenutnega hotenja ali čustva, želja traja dlje časa, tudi zelo dolgo, in teži k uresničitvi. Če na primer nek mlad človek želi postati zdravnik, bo moral študirati in delati, kar bo zahtevalo nekaj let njegovega življenja, posledično pa bo moral postaviti meje in reči »ne«, zlasti drugim vrstam študija, a prav tako prostemu času in raztresenosti, še posebej v času intenzivnega učenja. Vendar pa mu želja, da bi dal smer svojemu življenju in dosegel cilj, pomaga preseči te težave. Želja te naredi močnega in pogumnega, spodbuja te k hoji, da bi prispel do tistega, kar si želiš.

Vrednota je lepša in lažje uresničljiva, če je privlačna. Kot je nekdo rekel: »Bolj kot biti dober je pomembno imeti željo postati dober.« Da bi bili dobri, je privlačno; vsi želimo biti dobri, ampak ali imamo voljo, da bi postali dobri?

Presenetljivo je, da Jezus, preden naredi čudež, osebo pogosto vpraša o njeni želji: »Želiš biti ozdravljen?« In včasih se zdi, da to vprašanje ni na mestu, saj je vendar jasno, da je bolan. Na primer, ko pri kopeli Betesda sreča hromega človeka, ki je bil tam že več let in mu ni nikoli uspelo ujeti pravega trenutka, da bi vstopil v vodo. Jezus ga vpraša: »Bi rad ozdravel?« (Jn 5,6). Kako to? Pravzaprav odgovor hromega razkriva vrsto nenavadnih ovir pred ozdravitvijo, ki ne zadevajo samo njega. Jezusovo vprašanje je bilo povabilo, da bi v svojem srcu našel jasnost, da bi sprejel možen korak naprej: da ne bi več razmišljal o sebi in svojem življenju kot »hromem«, ki ga nosijo drugi. Vendar pa se zdi, da moški na nosilih ni preveč prepričan. V pogovoru z Gospodom se naučimo razumeti, kaj si v resnici želimo od svojega življenja.

Ta hromi človek je tipičen primer ljudi: »Da, da, hočem, hočem, hočem,« vendar »Nočem, nočem, ničesar ne naredim.« Želja, da bi to storili, postane iluzija in ne naredimo koraka, da bi to storili. Ljudje, ki želijo in ne želijo. To je slabo. In ta bolnik je 38 let tam, vendar vedno s pritožbami: »Ne, veš, Gospod, ampak veš, ko se vode premaknejo – to je trenutek čudeža – veš, nekdo močnejši od mene pride, vstopi in pridem prepozno.« In se pritožuje in se pritožuje. Toda pazite, kajti pritoževanje je strup, strup za dušo, strup za življenje, saj zaradi njega ne raste želja, da bi šli dalje. Bodite previdni pri pritoževanju. Ko se pritožujejo v družini, ko se pritožujeta zakonca drug nad drugim, otroci nad očetom ali duhovniki nad škofom ali škofje nad toliko drugimi stvarmi … Ne, če se znajdete sredi pritoževanja, pazite, to je skoraj greh, saj ne dopušča rasti želji.

Pogosto je ravno želja tista, ki naredi razliko med uspešnim, skladnim in trajnim načrtom ter tisočimi željami in dobrimi nameni, s katerimi je, kot pravijo, »tlakovan pekel«. »Da, rad bi, rad bi,« a ničesar za to ne narediš. Zdi se, da je doba, v kateri živimo, naklonjena čim večji svobodi izbire, hkrati pa oslabi željo, ki je zreducirana na trenutno hotenje. Moramo biti pazljivi, da ne bi oslabili želje. Bombardirani smo s tisočimi predlogi, projekti, možnostmi, ki nas lahko raztresejo in nam ne omogočijo, da bi mirno ocenili, kaj si zares želimo. Velikokrat vidimo ljudi, na primer mlade, s telefonom v roku, ki nekaj iščejo, gledajo … »Ampak ali se kdaj ustaviš in pomisliš?« Vedno usmerjen navzven, k drugemu. Želja tako ne more rasti, živiš v trenutku, nasičena s trenutkom in želja ne raste.

Veliko ljudi trpi, ker ne vedo, kaj si želijo od svojega življenja; verjetno nikoli niso prišli v stik s svojo najglobljo željo. Nikoli niso vedeli. »Kaj želiš od življenja?« »Ne vem.« Od tod tudi tveganje, da bodo svoje življenje preživeli med različnimi poskusi in rešitvami, pri tem pa ne bodo prišli nikoli nikamor in bodo zapravili dragocene priložnosti. Tako se nekatere spremembe, čeprav so teoretično zaželene, nikoli ne izvedejo, ko se za to pojavi priložnost. Manjka močna želja, da bi z neko stvarjo šli dalje.

Če bi nam Gospod danes zastavil vprašanje, ki ga je zastavil slepemu iz Jerihe: »Kaj hočeš, da ti storim?« (Mr 10,51), kaj bi mu odgovorili? Morda bi ga končno lahko prosili, naj nam pomaga spoznati globoko željo po Njem, ki jo je Bog sam položil v naša srca. »Gospod, da bi spoznal svoje želje, da bi bila ženska, da bi bil moški z velikimi željami.« In da bi nam dal moč, da jo uresničimo. To je neizmerna milost, ki je osnova vseh drugih: dovoliti Gospodu, da za nas dela čudeže, kot v evangeliju. »Daj nam željo in pomagaj ji rasti, Gospod.«

Kajti tudi On ima veliko željo po nas: da bi bili deležni njegove polnosti življenja. Hvala.


Vir: Andreja Červek – VN

Foto: Vatican media

Pripravila: HŠ