P. Federico Lombardi DJ: Katekizem katoliške Cerkve je dopolnil 30 let

Objavljeno: 14. 10. 2022

Pater Federico Lombardi DJ je ob trideseti obletnici začetka drugega vatikanskega koncila, 11. oktobra 1992, ko je sv. Janez Pavel II. podpisal apostolsko konstitucijo Fidei depositum, s katero je predstavil ne samo duhovnikom, ampak »vsem udom Božjega ljudstva« novi Katekizem katoliške Cerkve, pripravil prispevek z naslovom: Katekizem katoliške Cerkve je dopolnil 30 let.

Katekizem katoliške Cerkve je dopolnil 30 let

11. oktobra 1992, ob trideseti obletnici začetka drugega vatikanskega koncila je sv. Janez Pavel II. podpisal apostolsko konstitucijo Fidei depositum, s katero je predstavil ne samo duhovnikom, ampak »vsem udom Božjega ljudstva« novi Katekizem katoliške Cerkve.

Pogumno dejanje
Sv. Janez Pavel II. je pripravo katekizma leta 1986 zaupal komisiji dvanajstih kardinalov in škofov. Komisiji je predsedoval kardinal Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za verski nauk. To je sledilo izredni škofovski sinodi, ki jo je papež sklical leta 1985 ob dvajseti obletnici sklepa koncila. V sklepnem poročilu sinode je zapisano: »Mnogi škofje so izrazili željo, naj se sestavi katekizem ali povzetek vsega katoliškega nauka glede vere in morale. To naj bi bilo izhodišče za katekizme in povzetke, ki jih pripravljajo različne pokrajine. Obravnavati mora zdrav nauk, prikladen za sedanje življenje kristjanov«.[1] Prošnjo je podprlo 146 škofov od 155 navzočih.

Pot tridentinskem koncilu je Rimski katekizem v obsežnem in organskem besedilu zbral predstavitev katoliškega nauka, da bi pri uresničevanju prenove Cerkve, ki jo je hotel koncil, pastirji imeli jasno skupno izhodišče za učenje. Podobno so »mnogi škofje« po drugem vatikanskem koncilu z objavo njegovih številnih dokumentov in živahne razprave o njihovi razlagi, občutili potrebo po novem obsežnem besedilu, ki naj predstavi krščansko vero; besedilo naj bo skladno s koncilom in pozorno do stanja kristjanov in Cerkve v sedanjem svetu.

To je bila zelo smela zamisel. Ni manjkalo pomembnih poskusov, kakor znani Holandski katekizem in drugi katekizmi, ki so jih objavile različne škofovske konference. Toda videli smo, da so se ti katekizmi »zanimali zlasti za to, da bi obravnavali antropološko in sociološko izhodišče in metodo predajanja. Izkazalo se je, da so na koncu skoraj povsem zanemarili nauke, ki jih je treba predajati«.[2] Bilo je torej potrebno sestaviti besedilo, ki bi izražalo »to, kar nam vera predlaga verovati« in ki bi bilo veljavno za vso Cerkev; izražalo naj bi torej to, kar je skupno veri kristjanov; tako naj bi služilo edinosti njihovega vesoljnega občestva, onkraj razlik in posameznih situacij.

Ali je to mogoče? Mnogi so dvomili, tudi teologi in kateheti. Številni so celo bili prepričani, da je šlo za napačno pot. Mislili so namreč, da ni mogoče predložiti katekizma »vsebin«, ker bi nasprotovalo hermenevtiki Božje besede in razodetja; mislili so, da bi vesoljni katekizem oviral in preprečil oblikovanje katekizmov krajevnih Cerkva, namesto da bi pospeševal nujno inkulturacijo. Pojavilo se je vprašanje edinosti in pluralnosti.[3] Seveda so bili nekateri takšni ugovori izraženi tudi še po objavi besedila: »Katekizem se je njegovim kritikom zdel ne kakor možnost edinosti, ampak kot ogrožanje živosti in pluralizma, kot poskus, da bi z obrazci hromili ali celo onemogočili misel, ki se pogumno vzpenja naprej, kot sredstvo kontrole in discipliniranja. Označili so ga tudi kot napad na inkulturacijo, ki bi morala iskati nove poti in oblike za vero tako v velikih zgodovinskih kulturah sveta kakor v sodobni tehnični družbi, ki se vedno bolj razvija«.[4]

Komisija in uredniški odbor nista obupala. Izbrala sta način, ki se ga je držal Rimski katekizem, ozirala sta se zlasti na Boga in na skrivnosti vere, ki jo izpovedujemo v Credo in obhajamo v zakramentih. Nato sta prikazala, kako vera deluje v ljubezni in se odraža v krščanskem življenju (zapovedi v luči blagrov); končno sta spregovorila o krščanski molitvi, ki sledi Gospodovi molitvi, Očenaš.

Besedilo je torej razporejeno v štiri »med seboj povezane« dele: krščanska skrivnost je predmet vere (prvi del); obhajamo jo v liturgičnih dejanjih (drugi del); navzoča je, da bi razsvetljevala in vzdrževala Božje otroke v njihovi dejavnosti (tretji del); utemeljuje našo molitev, katere prednostni izraz je »Očenaš«, in vzpostavlja naše prosilne in hvalne molitve ter naše priprošnje (četrti del).[5]

Izvirno besedilo v francoščini je bilo leta 1989 poslano v obsežno posvetovanje vsem škofom sveta, rimskim kongregacijam, teološkim ustanovam in izvedencem. Zbrali so okoli 24.000 mnenj, zlasti glede tretjega dela. Besedilo je torej sad najširšega sodelovanja škofov po vsem svetu.[6] Besedilo noče biti vezano na posebno »teologijo«, ampak »mora zvesto in organsko podajati učenje Svetega pisma, živega izročila v Cerkvi in verodostojnega cerkvenega učiteljstva, kakor tudi duhovno dediščino cerkvenih očetov, svetnikov in svetnic Cerkve, da bi bilo mogoče bolje spoznati krščansko skrivnost in poživiti vero Božjega ljudstva. Upoštevati more razlage nauka, ki jih je Sveti Duh v potekanju časov navdihoval Cerkvi. Potrebno je tudi, da pomaga osvetliti z lučjo vere nove razmere in nova vprašanja, ki se v preteklosti še niso pojavila«.[7]

Vredno je preleteti, četudi le s ptičje perspektive, kazala: svetopisemskih navedkov je nešteto (4.278), navedkov koncilov – zlasti drugega vatikanskega (810) –, papeških dokumentov, dokumentov cerkvenega prava, zahodne in vzhodne liturgije, cerkvenih pisateljev, cerkvenih očetov in svetnikov vsakega obdobja, do svete Terezije Deteta Jezusa. Nekatere slike, namenoma dodane na začetku vsakega od štirih delov, hočejo spomniti, kako je krščanska vera vedno izražena tudi v umetnosti, kar je »pot lepote«. Skratka, s svojimi 2.865 členi Katekizem pride do nas v svojem bogastvu, prehodi stoletja, je velika reka vere in krščanske modrosti, iz katere moremo še naprej zajemati, da bi razumeli današnjo stvarnost v njeni luči in jo živeli po Duhu, ki jo je navdihoval in jo navdihuje.

Vsekakor mora biti jasno, da Katekizem ne predlaga »novih naukov«, niti ne dodeljuje nove veljave prestavljenim naukom. Njegov namen je namreč, da predloži »že« obstoječi nauk Cerkve, ki ga uči z oblastjo.

Nepričakovani uspeh
Leta 1992 je bilo delo dokončano. Papež ga je odobril junija, a za slovesno potrditev je hotel počakati na trideseto obletnico odprtja koncila, 11. oktobra. Končno je 7. decembra v sikstinski kapeli hotel Katekizem prestaviti in simbolno izročiti raznim skupinam cerkvenega občestva, tudi laikom, možem in ženam, različnih jezikov in celin. Novembra je bila namreč prva javna predstavitev francoske izdaje v Parizu; v treh tednih je bilo prodanih več kakor 500.000 izvodov. Velikanski uspeh, višji od vsakega pričakovanja, je nekaj mesecev pozneje doživela italijanska izdaja; uspeh se je nadaljeval v mnogih drugih izdajah. Splošno zanimanje za delo – ne samo pri duhovnikih – je bilo neposredno tako očitno, da so kritike postale dokaj obzirne, čeprav niso izginile. Ni neutemeljeno trditi, da je »bil Katekizem sprejet z nepričakovano enodušnostjo velike večine katoličanov«.[8]

Se nadaljuje …
Prevod: prof. dr. Anton Štrukelj

[1] Enchiridion Vaticanum, zv. 9, Bologna, EDB, 1758, št. 1797.
[2] E. Guerriero, Servitore di Dio e dell’umanità. La biografia di Benedetto XVI, Milano, Mondadori, 2016, 262.
[3] Revija Concilium je obravnavanju teh vprašanj posvetila celoten zvezek (št. 4 leta 1989), ki sta ga oskrbela J. B. Metz in E. Schillebeeckx.
[4] J. Ratzinger, Relazione al Congresso Catechistico Internazionale, v: Oss. Rom., 15 ottobre 1997, 6.
[5] Sv. Janez Pavel II., apostolska konstitucija Fidei depositum, 11. oktobra 1992, št. 3.
[6] Med tistimi, ki so odgovorili, je bilo 16 rimskih kongregacij, 28 škofovskih konferenc, 23 skupin, ki predstavljajo 295 škofov, 797 posameznih škofov.
[7] Sv. Janez Pavel II., apostolska konstitucija Fidei depositum, 11. oktobra 1992, št. 3.
[8] E. Guerriero, Servitore di Dio e dell’umanità…, n. d., 268.