Trg svetega Petra so v soboto, 22. oktobra, dopoldne napolnili člani cerkvenega gibanja Občestvo in osvoboditev – bilo jih je 60.000 – ter skupaj s svetim očetom obeležili 100-letnico rojstva Luigija Giussanija, ustanovitelja gibanja. Zbrane je spodbudil, naj se izogibajo zapiranju vase, strahu in duhovni utrujenosti, ter spodbudil k iskanju pravih poti do novih ljudi in okolij.

»Don Giussani je bil oče in učitelj, bil je služabnik v vseh človeških nemirih in situacijah, s katerimi se je srečeval v svojem vzgojnem in misijonarskem zanosu. Cerkev mu priznava pedagoško in teološko genialnost, ki izhaja iz karizme, ki mu jo je dal Sveti Duh za “skupno korist”,« je dejal papež Frančišek in dodal, da jih k praznovanju te stoletnice ne vodi zgolj nostalgija, ampak hvaležen spomin na njegovo navzočnost, saj v občestvu svetnikov posreduje za vse svoje.

Obdobja, ko ustanovitelj fizično ni več navzoč, so za gibanja težavna, saj lahko prihaja do resnih problemov. Obdobja krize pomenijo je čas, ko se ponovno pogleda na »izjemno zgodovino dobrodelnosti, kulture in poslanstva« gibanja, je »čas kritičnega razločevanja o tem, kaj je omejilo rodovitne možnosti karizme don Giussanija«, in prav tako je »čas prenove in misijonarskega zagona v luči sedanjega cerkvenega trenutka«. Kot je izpostavil papež, nam kriza pomaga rasti in se je ne sme omejiti na nek konflikt.

Spodbudil je k enotnosti, ki ne pomeni uniformnosti: »Na poti gibanja se ne bojte različnih občutljivosti in soočenj. Ne more biti drugače v gibanju, v katerem so vsi pripadniki poklicani, da osebno živijo in soodgovorno delijo karizmo, ki so jo prejeli.« To je po papeževih besedah pomembno: »Da je enotnost močnejša od razpršenih sil ali starih nasprotij. Enotnost s tistimi, ki vodijo gibanje, enotnost z duhovniki, enotnost v skrbnem upoštevanju navodil Dikasterija za laike, družino in življenje ter enotnost s papežem, ki je služabnik občestva v resnici in ljubezni.« Zbranim je pri tem dejal, naj ne zapravljajo dragocenega časa za govorice, nezaupljivost in nasprotovanja.

V nadalljevanju govora je sveti oče spregovoril o nekaterih vidik »bogate osebnosti don Giussanija«: njegovi karizmi, njegovem poklicu vzgojitelja ter njegovi ljubezni do Cerkve.

Karizmatični človek

Don Giussani je zagotovo bil človek »velike osebne karizme, zmožen pritegniti na tisoče mladih in se dotakniti njihovih src«. Izvor njegove karizme je bil Kristus. »Don Giussani je pritegnil, prepričal in spreobrnil srca, ker je drugim posredoval to, kar je po svoji temeljni izkušnji nosil v sebi: gorečnost do človeka in gorečnost do Kristusa kot izpolnitve človeka. Veliko mladih mu je sledilo, saj mladi imajo veliko slutnjo. Vse, kar je povedal, je izhajalo iz njegove izkušnje in srca, zato je vzbujal zaupanje, simpatijo in zanimanje.«

Papež je člane gibanja spodbudil, naj modro varujejo dar, ki jim je bil posredovan, kar ne pomeni samo ohranjati ga v preteklosti, ampak znati preproznati in sprejeti nove klice tega drevesa, kar je njihovo gibanje, ki raste v dobri zemlji cerkvenega občestva.

Pri vprašanju, kako se odzvati na zahteve sprememb v sedanjem času in hkrati ohraniti karizmo, se je najprej treba zavedati, da »ni karizma tista, ki se mora spremeniti«. Karizmo je treba vedno na novo sprejeti in ji omogočiti, da bo obrodila sadove v današnjem svetu. Načini, kako se jo živi, so tisti, ki lahko ovirajo ali celo izdajo namen, zaradi katerega je Sveti Duh vzbudil karizmo. »Prepoznati in popraviti zgrešene načine, kjer je to potrebno, je mogoče le s ponižno držo in pod modrim vodstvom Cerkve,« pri čemer je papež ponižnost povzel z dvema besedama: spominjati se in ustvarjati.

»Potencial vaše karizme je treba še v veliki meri odkriti,« je dejal papež Frančišek, »zato vas vabim, da se izogibate vsakršnemu zapiranju vase, strahu in duhovni utrujenosti. Spodbujam vas, da najdete ustrezne načine in jezike, da bo karizma, ki vam jo je dal don Giussani, dosegla nove ljudi in nova okolja, da bo lahko govorila današnjemu svetu, ki se je od začetkov vašega gibanja spremenil. Veliko je moških in žensk, ki se še niso srečali z Gospodom, ki je spremenil in polepšal vaše življenje!«

Don Giussani kot vzgojitelj

Don Giussani je bil tudi dober vzgojitelj. V mladih je znal prebuditi »iskreno iskanje smisla življenja« in »željo po resnici«. Bil je pravi apostol: ni se bal predstaviti krščanske vere, a nikoli ni ničesar vsiljeval. »Njegov pristop je ustvaril številne svobodne osebe, ki so krščanstvo sprejele s prepričanjem in gorečnostjo; ne iz navade, ne iz konformizma, ampak na oseben in ustvarjalen način.« Spoštoval je značaj vsake osebe, njeno zgodovino, temperament in darove. Ni želel, da bi bili vsi ljudje enaki in da bi ga vsi posnemali. »In dejansko so ti mladi, ko so odrasli, postali, vsak v skladu s svojimi nagnjenji, pomembni na različnih področjih, v novinarstvu, v šolah, v ekonomiji, pri karitativnem delu.

In to je po papeževih besedah »velika duhovna zapuščina«, ki jim jo je zapustil don Giussani. »Pozivam vas, da v sebi gojite njegovo vzgojno gorečnost, ljubezen do mladih, ljubezen do svobode in osebne odgovornosti vsakega posameznika pred lastno usodo, spoštovanje neponovljive edinstvenosti vsakega moškega in vsake ženske,« je dejal Frančišek.

Sin Cerkve

Kot tretjo lastnost don Giussanija je papež Frančišek izpostavil njegovo ljubezen do Cerkve. »Tudi v obdobjih zbeganosti in močnega nasprotovanja institucij je vedno trdno ohranjal zvestobo Cerkvi, do katere je gojil veliko naklonjenost, skoraj nežnost in hkrati veliko spoštovanje, saj je verjel, da je Kristusovo nadaljevanje v zgodovini.« Učil je spoštovati Cerkev in do nje gojiti sinovsko ljubezen. Z velikim ravnovesjem je vedno znal ohraniti karizmo in avtoriteto, ki se dopolnjujeta in sta potrebni.

Spremljajte me pri preroštvu za mir

Sveti oče je ob koncu zbrane člane gibanja Občestvo in osvoboditev prosil za konkretno pomoč: »Vabim vas, da me spremljate pri preroštvu za mir – Kristus, Gospod miru! Vedno bolj nasilen in vojni svet me plaši; pri preroštvu, ki kaže na Božjo navzočnost v revnih, v tistih, ki so zapuščeni in ranljivi, obsojeni ali zavrženi v družbeni strukturi; pri preroštvu, ki oznanja Božjo navzočnost v vsakem narodu in kulturi, ki izpolnjuje hrepenenja po ljubezni in resnici, pravičnosti in sreči, ki pripadajo človeškemu srcu in utripajo v življenju ljudstev. Naj ta sveti preroški in misijonarski nemir gori v vaših srcih.«


Vir: Andreja Červek – VN

Foto: Vatican Media

Pripravila: HŠ