Papež Frančišek: Zazrimo se v notranjost in se vprašajmo: smo graditelji miru?

»Dragi bratje in sestre, lep praznik in dober dan! Danes, ko praznujemo Vse svete, bi lahko imeli zavajajoč vtis. Lahko bi si mislili, da danes obhajamo tiste sestre in brate, ki so bili v življenju popolni, vedno dosledni, natančni, še več ‘poškrobljeni’«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na današnji praznik Vseh svetih.

Nasprotno pa današnji evangelij zanika takšen stereotipni pogled, to svetost s podobice. Jezusovi blagri namreč (prim. Mt 5,1-12), ki so osebna izkaznica svetnikov, kažejo na povsem nasprotno. Govorijo o življenju proti toku in o »revolucionarnem« življenju. Svetniki so resnični revolucionarji.

Poglejmo na primer zelo aktualen blagor: »Blagor tistim, ki delajo za mir« (v. 9) in bomo videli, kako je Jezusov mir zelo drugačen kot si ga predstavljamo. Vsi si želimo mir, toda pogosto je to, kar hočemo, imeti mir, da nas pustijo pri miru, da ne bi imeli problemov temveč mir. Jezus pa nasprotno ne imenuje blaženih tiste mirne, ki imajo mir, ampak tiste, ki delajo za mir, ki se borijo za mir, graditelje, delavce za mir. Mir je namreč potrebno graditi in kot za vsako gradnjo je tudi za to potreben napor, sodelovanje, potrpežljivost. Mi bi hoteli, da bi mir dežil od zgoraj, medtem ko Sveto pismo govori o »semenu miru« (prim. Zah 8,12), ki klije iz terena življenja, iz semena našega srca. Raste v tišini dan za dnem z dobrimi deli pravičnosti in usmiljenja, kakor pričujejo sijajne priče, ki jih danes obhajamo. In še, prepričani smo, da pride do miru s silo in močjo. Za Jezusa je ravno nasprotno. Njegovo življenje in življenja svetnikov nam pravijo, da mora seme miru, da bi raslo in obrodilo sad, najprej umreti. Miru ne dosežemo s tem, da si ga osvojimo ali koga porazimo. Nikoli ni nasilen, nikoli ni oborožen. V oddaji »Po njegovi podobi« sem videl številne svetnike in svetnice, ki so se borili, ustvarjali mir s svojim delom, v to vložili svoje življenje, darovali življenje.

Kako se torej postane delavec za mir? Najprej je potrebno razorožiti srce. Da, saj smo vsi opremljeni z nasilnimi mislimi drug proti drugemu in zajedljivimi besedami ter mislimo, da se bomo obranili z bodečo žico pritoževanja ter z betonskimi zidovi ravnodušnosti. Pritožujemo se in smo ravnodušni, ampak to ni mir, to je vojna. Seme miru zahteva demilitarizacijo njive našega srca. Kako je s tvojim srcem? Je že demilitarizirano, ali pa je še vedno s temi stvarmi kot sta pritoževanje in ravnodušnost ter agresivnost. Kako pa se demilitarizira srce? Tako, da se odpremo Jezusu, ki je »naš mir« (Ef 2,14); da stojimo pred Njegovim križem, ki je katedra miru; da od Njega v spovedi prejmemo »odpuščanje in mir«. Tu se začne, kajti biti delavci za mir, biti sveti, ni v naši moči, ampak je njegov dar, njegova milost.

Bratje in sestre, zazrimo se v notranjost in se vprašajmo: smo graditelji miru? Tam kjer študiramo in delamo prinašamo napetost, besede, ki ranijo, govorice, ki zastrupljajo, polemike, ki ločujejo? Ali pa odpiramo pot miru tako, da odpustimo tistemu, ki nas je užalil, poskrbimo za tistega, ki se nahaja na obrobju, poravnamo kakšno krivico s tem, da pomagamo tistemu, ki ima manj? To pomeni graditi mir.

Lahko pa se pojavi še zadnje vprašanje, ki pa velja za vsak blagor: se splača živeti tako? Ne bomo na zgubi? Jezus sam nam da odgovor: tisti, ki delajo za mir, bodo »imenovani Božji sinovi« (Mt 5,9). Na svetu se zdijo neumestni, ker se ne podrejajo logiki moči in prevlade, v nebesih bodo Bogu najbližji, saj mu najbolj podobni. V resnici tudi tukaj ostane, kdor je nepošten, praznih rok, medtem ko tisti, ki ima vse rad in nikogar ne rani, zmaga. Kakor pravi psalm bo miroljubni mož imel potomstvo (prim. Ps 37,37).

Devica Marija, Kraljica vseh svetnikov naj nam pomaga, da bomo v življenju vsak dan graditelji miru.

---

Vir: Vatican news

Foto: Vatican media

Obj.: HŠ