Med tiskovno konferenco na povratku iz Bahrajna je papež Frančišek spregovoril o Ukrajini in številnih konfliktih po svetu. Govoril je o svojem prijateljstvu z velikim imamom Al-Azharja, o pravicah žensk, migrantih ter zlorabah otrok. Nemškim katoličanom pa je dejal: »Nemčija že ima veliko evangeličansko cerkev, ne bi želel še ene.«.

V središču apostolskega potovanja: srečanje

Novinarka iz Bahrajna je svetega očeta vprašala, kako ocenjuje svoj zgodovinski obisk v tej zalivski državi: »To je bilo potovanje srečanja, saj je bil namen prav medverski dialog z islamom in ekumenski dialog z Bartolomejem. Ideje, ki jih je izrazil veliki imam Al-Azharja, so bile usmerjene prav v iskanje edinosti znotraj islama, ob spoštovanju, nians, razlik, vendar z enotnostjo s kristjani in drugimi verstvi. … Za medverski in ekumenski dialog je potrebna lastna identiteta. … Zato je pomembno, da sta prišla tako veliki imam Al-Azharja kot patriarh Bartolomej, ki imata veliko identiteto.« Papež je ob tem dejal, da ga je presenetilo, da je veliki imam v vseh treh govorih zelo vztrajal pri dialogu znotraj islama: ne da bi izbrisali razlike, ampak da bi se razumeli in sodelovali. Sveti oče je spomnil na težko zgodovino razlik v krščanstvu, ki so pripeljale tudi do verskih vojn: katoličani proti pravoslavnim ali proti luteranom. Po drugem vatikanskem koncilu je sicer prišlo do zbližanja, pogovorov in sodelovanja, kar je pomembno. Papež je poudaril, da je bistvenega pomena dialog in da skupaj delamo dobro za druge, hodimo skupaj kot verniki, kot prijatelji in bratje, medtem ko naj o teoloških vprašanjih razpravljajo strokovnjaki. Nagovorilo ga je tudi dejstvo, da so na srečanju z Muslimanskim svetom starešin govorili o varovanju stvarstva ter poudaril, da je ta skrb skupna vsem, tako muslimanom kot kristjanom. Novost pa je bila zanj v tem, da je v Bahrajnu spoznal kulturo, ki je odprta vsem.

Kako je nastal Dokument o človeškem bratstvu

V nadaljevanju je papež razložil, kako je prišlo do ideje o Dokumentu o človeškem bratstvu, ki ga je podpisal skupaj z velikim imamom Al Azharja: »Prišel je v Vatikan na vljudnostni obisk. Ko sva končala protokolarno srečanje, je bil skoraj čas kosila in medtem, ko sem ga pospremil, sem ga vprašal, kam gre na kosilo. Ne vem, kaj mi je odgovoril, vendar pa sem ga povabil, naj pride, da skupaj kosiva. Ko sva sedela za mizo skupaj z njegovim tajnikom in svetovalcem ter z mojim tajnikom in svetovalcem, smo razlomili kruh in ga dali drug drugemu. Ponuditi kruh je gesta prijateljstva. Kosilo je bilo zelo lepo, zelo bratsko in na koncu smo si rekli, zakaj o njem ne bi nečesa napisali. Tako je nastal dokument.« Sveti oče je razložil, da oba tajnika začela pripravljati dokument, izmenjali so različne osnutke, ki so se spreminjali s predlogi obeh strani, dokumant pa je bil objavljen med srečanjem v Abu Dhabiju. Bil je tudi temelj za okrožnico Fratelli tutti. Papež je poudaril, da je bil Bog tisti, ki je navdihnil celotno pot, ki se je začela s prijateljskim kosilom. Po njegovih besedah tega ni mogoče razumeti drugače, potrebno se je zavedati posebnega Gospodovega blagoslova.

Boj za pravice žensk. Vodilna mesta tudi v Vatikanu

V odgovoru na naslednje vprašanje je sveti oče dejal, da je boj za pravice žensk »nenehen boj«. Spomnil je, kako je v 50. letih prejšnjega stoletja v Argentini potekal boj za volilno pravico žensk, podobno kot v Združenih državah Amerike. Vendar pa so po njegovih besedah poleg enakih pravic nujne tudi enake priložnosti za oba spola. Dejal je, da ženska rešuje težave na drugačen način kot moški, vendar pa morata oba sodelovati. Tudi sam je v zadnjem času na nekatera odgovorna mesta imenoval ženske in je videl, da gredo stvari v tem primeru vedno na bolje. V svetu za ekonomijo je bilo na primer šest kardinalov in šest laikov, vsi moški, sedaj pa je zamenjal laike in imenoval pet žensk in enega moškega. Tudi v Papeško akademijo za življenje je imenoval priznano ameriško ekonomistko Marianno Mazzuccato. »Ženske dajo svoj doprinos. Ne smejo postati kot moški. Ne, so ženske in jih potrebujemo. Družba, ki izbriše ženske iz javnega življenja, je osiromašena,« je še dejal sveti oče.

Rusija in Ukrajina. Ministriral pri ukrajinskem bogoslužju

Glede pogajanj med Ukrajino in Rusijo je papež ponovil, da je Vatikan ves čas pozoren in da državno tajništvo dela dobro. Spomnil je na svoj obisk na ruskem veleposlaništvu in na dva telefonska pogovora s predsednikom Zelenskim in z ambasadorjem. Sveti sedež vedno sodeluje pri iskanju rešitev, tudi kar zadeva zapornike in druga odprta vprašanja. Papež je poudaril, da čuti veliko naklonjenost do ruskega in ukrajinskega ljudstva. Omenil je ruski humanizem in Dostojevskega, ki še danes navdihuje mnoge in spodbuja k razmišljanju o krščanstvu. Bližina ukrajinskemu ljudstvu pa sega v njegova otroška leta: »Ko sem bil star enajst let, je blizu nas živel duhovnik, ki je maševal v ukrajinščini. Ni imel ministrantov, zato me je naučil ministrirati v ukrajinščini, prav tako pa sem se kot otrok naučil tudi veliko ukrajinskih pesmi. Ukrajinsko bogoslužje mi je zato zelo blizu. Sem med dvema ljudstvoma, ki ju imam rad. Toda ne samo jaz, tudi Sveti sedež je imel veliko zaupnih srečanj, ki so prinesla dobre rezultate. Ne moremo zanikati, da nas vojna na začetku lahko naredi pogumnejše, potem pa nas utruja in boli, vidimo zlo, ki ga povzroča.«. Papež je spomnil, da smo sedaj priča že tretji svetovni vojni v zadnjem stoletju. Novinarje je kot brat pozval, naj bodo pacifisti, naj govorijo in se borijo proti vojni.

Kaj se Cerkev v Nemčiji lahko nauči od Cerkve v Bahrajnu?

Zadnje vprašanje pa je svetemu očetu zastavil nemški novinar. Zanimalo ga je, kako bi lahko povezali situacijo katoliške Cerkve v Bahrajnu in v Nemčiji: prva je majhna, uboga, z mnogimi omejitvami, toda zelo živa in polna upanja, druga pa velika in bogata – tako z vidika denarja kot tudi kot teologije in izročila, pa kljub temu vsako leto izgubi okoli tristo tisoč vernikov. Kaj se lahko Cerkev v Nemčiji nauči od male črede v Bahrajnu? »Nemčija ima starodavno versko zgodovino … je velika in zapletena, z mnogimi boji. Nemškim katoličanom pravim: Nemčija ima veliko in lepo evangeličansko Cerkev; ne želim si še druge, ki nikoli ne bo tako dobra kot ta; želim, da bi bila katoliška, v bratstvu z evangeličansko Cerkvijo. Včasih izgubimo verski čut ljudstva, svetega, vernega Božjega ljudstva in zapademo v etične razprave – razprave o okoliščinah, razprave, ki imajo teološke posledice, vendar niso bistvo teologije. Kaj misli sveto, verno Božje ljudstvo? Kaj čuti sveto Božje ljudstvo? Potrebno je iti tja in videti, kaj počuti, to preprosto vernost, ki jo najdemo pri starih starših. Ne pravim, da bi se morali vrniti nazaj, ampak k izvoru navdiha, h koreninam. Vsi imamo zgodovino korenin vere; tudi ljudstva jo imajo: ponovno jo je treba odkriti!« Sveti oče je poudaril, da je bistvo vere srečanje z živim Jezusom Kristusom, od tam vse izhaja: »apostolski pogum, da greš na periferije, celo na moralne periferije ljudi, da bi jim pomagal Če ni srečanja z Jezusom Kristusom, bo obstajal zgolj eticizem, preoblečen v krščanstvo.«


Vir: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: HŠ