Objavljamo 4. katehezo za zakonske skupine v tem pastoralnem letu na temo razločevanja. Papež Frančišek v tej katehezi izpostavi zgled sv. Ignacija Lojolskega.

Svetopisemski odlomek: Sir 6,18-19
Otrok, že od svoje mladosti se oklepaj vzgoje, pa boš vse do sivih las našel modrost. Kakor orač in sejalec pristopi k njej in čakaj na njene dobre sadove. Res boš moral malo potrpeti, ko se boš trudil zanjo, a boš kmalu užival njene sadove.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo z razmišljanjem o razločevanju – v tem času bomo vsako sredo govorili o duhovnem razločevanju – in pri tem nam lahko pomaga konkretno pričevanje.

Enega najbolj poučnih primerov nam ponuja sveti Ignacij Lojolski z odločilnim dogodkom v svojem življenju. Ignacij okreva doma, potem ko je bil v bitki ranjen v nogo. Da bi pregnal dolgočasje, prosi za nekaj za branje. Oboževal je zgodbe o viteštvu, a žal so bila doma le življenja svetnikov. Nekoliko nerad se prilagodi, vendar med branjem začne odkrivati drug svet, svet, ki ga osvoji in se zdi, da tekmuje s svetom vitezov. Navdušita ga lika svetega Frančiška in svetega Dominika in čuti željo, da bi ju posnemal. A tudi svet viteštva ga še naprej navdušuje. In tako je v sebi opazil to menjavanje misli (misli o vitezih in misli o svetnikih), ki se zdijo enakovredne.

Ignacij pa začne opažati tudi razlike. V svoji Avtobiografiji – v tretji osebi – piše: »Kadar je premišljeval o posvetnih stvareh, je pri tem zelo užival. A ko je potem zaradi utrujenosti odnehal, se je počutil suhega in nezadovoljnega. Kadar pa je premišljeval o tem, kako bi šel bos v Jeruzalem, jedel samo zelišča in počel vse druge strogosti, o katerih je bral, da so jih delali svetniki, ga to ni tolažilo, samo dokler se je mudil v takih mislih, ampak je bil tudi potem, ko je odnehal, zadovoljen in vesel« (št. 8).

V tej izkušnji lahko opazimo predvsem dva vidika. Prvi je čas: posvetne misli so sprva privlačne, potem pa izgubijo svoj sijaj in pustijo človeka praznega, nezadovoljnega. Božje misli pa sprva vzbujajo odpor (»Te dolgočasne stvari o svetnikih ne bom bral«), a ko se jih sprejme prinesejo nepoznani mir, ki traja daljši čas.

Tu je torej drugi vidik: končna točka misli. Sprva se zdi, da situacija ni tako jasna. Imamo razvoj razločevanja, na primer: razumemo, kaj je dobro za nas ne na abstrakten, splošen način, ampak na poti našega življenja. V pravilih za razločevanje, ki so sad te temeljne izkušnje, Ignacij postavi pomembno predpostavko, ki pomaga razumeti ta proces: »Pri ljudeh, ki padajo iz smrtnega greha v smrtni greh, ima sovražnik navado predočevati jim navidezne naslade, tako da jim v domišljiji zbuja čutne užitke in naslade, da bi jih bolj zadržal in potrdil v njihovih zablodah in grehih. Dobri duh pa ravna s takimi ljudmi nasprotno: vznemirja jih in jim grize vest z glasom razuma« (Duhovne vaje, 314).

Obstaja zgodovina, ki jo ima ta, ki razločuje, zgodovina, ki jo je nujno treba poznati, saj razločevanje ni neke vrste preroštvo ali fatalizem ali nekaj laboratorijskega, da bi izbrali usodo med dvema možnostma. Velika vprašanja se pojavijo, ko smo v življenju že prehodili del pot in se moramo na to pot vrniti, da bi razumeli, kaj iščemo. Če v življenju hodite po poti in se vprašate: »Toda zakaj hodim v to smer, kaj iščem?”, pride do razločevanja. Ignacij, ko se je nahajal ranjen v očetovi hiši, sploh ni razmišljal o Bogu ali o tem, kako naj spremeni svoje življenje. Prvo izkušnjo z Bogom ima tako, da prisluhne svojemu srcu, ki mu pokaže nenavaden preobrat: stvari, ki so na prvi pogled privlačne, ga razočarajo, v drugih, manj bleščečih, pa začuti mir, ki traja skozi čas.

Tudi mi imamo to izkušnjo. Velikokrat začnemo misliti na neko stvar in ostanemo pri njej, potem pa smo razočarani. Namesto tega pa, če naredimo karitativno delo, naredimo dobro stvar in začutimo nekaj sreče, pride dobra misel, sreča, veselje, kar je naša lastna izkušnja. Ignacij ima prvo izkušnjo Boga, ko posluša svoje srce, ki mu pokaže nenavaden preobrat. Tega se moramo naučiti: poslušati svoje srce, da bi vedeli, kaj se dogaja, kakšno odločitev sprejeti, kako presoditi situacijo; poslušati moramo svoje srce. Poslušamo televizijo, radio, mobilni telefon, smo mojstri poslušanja, vendar te sprašujem: ali znaš poslušati svoje srce? Ali se ustaviš in rečeš: “Kako je z mojim srcem? Ali je zadovoljno, ali je žalostno, ali nekaj išče?” Da bi sprejeli dobre odločitve, je treba poslušati svoje srce.

Zato Ignacij priporoča branje življenj svetnikov, saj ti na pripoveden in razumljiv način prikazujejo Božji slog v življenju ljudi, ki niso drugačni od nas. Svetniki so bili iz mesa in kosti kakor mi. Njihova dejanja govorijo o naših in nam pomagajo razumeti njihov pomen.

V tej znameniti epizodi o dveh občutenjih, ki ju je imel Ignacij, ko je bral o vitezih in ko je bral o življenju svetnikov, lahko prepoznamo še en pomemben vidik razločevanja, ki smo ga omenili že zadnjič. Obstajajo navidezna naključja v življenjskih dogodkih: zdi se, da je vse nastalo iz banalne nezgode, ni bilo knjig o vitezih, le o življenju svetnikov. Nezgoda, ki pa je vsebovala možno prelomnico. Ignacij se tega zave šele čez nekaj časa in takrat temu posveti vso svojo pozornost. Dobro poslušajte: Bog deluje po nenačrtovanih dogodkih, tistih slučajnih – slučajno se mi je to zgodilo, slučajno sem srečal tisto osebo, slučajno sem videl ta film – niso bili načrtovani, a Bog deluje po nenačrtovanih dogodkih; in tudi nezgodah: »Moral bi iti na sprehod, a imam težave z nogo, ne morem …« Nezgode – kaj ti pravi Bog, kaj ti tukaj pravi življenje? To smo videli tudi v odlomku iz Matejevega evangelija: mož, ki orje polje, po naključju naleti na zakopan zaklad. Popolnoma nepričakovana situacija. Pomembno pa je, da v tem prepozna srečo svojega življenja in se temu primerno odloči: proda vse in kupi to polje (prim. Mt 13,44).

Dal vam bom nasvet: bodite pozorni na nepričakovane stvari. Ko kdo reče: »Tega pa nisem pričakoval.« Ti tukaj govori življenje, ti govori Gospod ali pa ti govori hudič? Nekdo ti govori. Treba je razločiti, kako se odzivam na nepričakovane stvari. Doma sem bil tako miren in pride tašča – kako se odzoveš na taščo? Ali je to ljubezen ali nekaj drugega v notranjosti? Opravi razločevanje. Dobro sem delal v pisarni in pride kolega in mi reče, da potrebuje denar – in kako si se odzval? Videti, kaj se zgodi, ko doživimo stvari, ki jih ne pričakujemo – tu se naučimo spoznati svoje srce, kako se premika.

Razločevanje je pomoč pri prepoznavanju znamenj, po katerih se Gospod razodeva v nepričakovanih, celo neprijetnih situacijah, kot je bila za Ignacija rana na nogi. Iz njih lahko nastane srečanje, ki za vedno spremeni življenje. Kot v primeru Ignacija. Lahko nastane nekaj, kar ti pot izboljša ali pa poslabša. Vendar je treba biti previden. Najlepša vodilna nit so nepričakovane stvari: »Kako se gibljem pred tem?« Naj nam Gospod pomaga, da bomo slišali svoje srce in videli, kdaj je On tisti, ki deluje, in kdaj ni On in je nekaj drugega.

 


Vprašanja za pogovor:

1. Včasih delamo določeno stvar, tudi v zakonu, ne da bi posebej premišljevali, zakaj delamo ravno to, na ta in ta način. Sem se kdaj zalotil(a), da sem se potem kar naenkrat srečal s tem vprašanjem in morda spremenil kakšno ustaljeno navado, rutino…? Lahko o tem kaj povem?

2. Ignacij je opazil, da stvari, ki so na prvi pogled privlačne, največkrat razočarajo, medtem ko v manj privlačnih najde mir, ki traja skozi čas. Ali tudi sam(a) opažam podobno iz lastnih izkušenj? Morda celo kakšno spoznanje iz najinega zakonskega odnosa?

3. Da bi sprejemali dobre odločitve, je treba poslušati svoje srce, pravi papež Frančišek. Mi je kdaj težko priznati sebi in zakoncu, koliko je v mojem srcu nemira, strahu, žalosti, razočaranja, ali pa pogrešanja, hrepenenja, iskanja… ?

4. Bog se razodeva tudi po nepričakovanih dogodkih, ki jih mi pogosto vidimo zgolj kot naključja. Papež nas vabi, da pogledamo na ta naključja z vidika, ali me je v tej situaciji čakal Bog, da bi se srečal z Njim. Se spominjam kakšnega takega ‘naključja’?


 

Obj.: L. M.

Foto: unsplash