Liturgična glasba in sv. Cecilija

Živimo v razburljivih časih, predvidevam, da je stanje družbe na moralnem področju precej podobno razpuščeno, kot je bilo v Rimu v času sv. Cecilije. In posledično je tudi krščanstvo vedno bolj preganjano, tako kakor je bilo v njenem času. Cecilijo so zato, ker je bila kristjanka, preganjalci krščanstva mučili in na koncu obglavili, mnogi kristjani po svetu pa tudi danes doživljajo podobne oblike mučeništva. V naših krajih še ni tako daleč, poznamo pa verbalno nestrpnost do krščanskih vrednot, zavračanje krščanske identitete v celotnem evropskem svetu …

Nobene romantike

Uf, nič kaj romantično nisem pričela tega sestavka o liturgični glasbi. A namenoma! Poleg tega, da je situacija marsikje po svetu res skoraj apokaliptična in spominja na Cecilijine čase, sem želela izpostaviti povezavo med tem, da je potrebno zastaviti življenje za Kristusa, in liturgično glasbo. Kajti liturgična glasba je tako organsko povezana s samim obhajanjem bogoslužja, da je pravzaprav bogoslužje samo – ne pojemo torej pri maši, ampak pojemo mašo! In obhajanje svete maše je obhajanje Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, pri vsaki evharistiji se Kristus daruje Bogu Očetu, pri njej navzoči »ponavzočujejo Kristusovo smrt in vstajenje, medtem ko čakajo njegov prihod v slavi« (Varietates legitimae 24). Pri tako bistveni stvari pa glasba ne more in ne sme biti neki okrasek, sprostitev ali zvočna spremljava. Zato je glasba pri bogoslužju v cerkvenih dokumentih imenovana sveta glasba (musica sacra).

Ne katerakoli glasba, ampak sveta glasba

Če bi na vlogo cerkvene glasbe gledali zgolj kot glasbeniki, in ne tudi kot verniki, bi bilo težko doumeti to posebni namen cerkvene glasbe, ki je dokaj drugačna od namena druge glasbe. S spoštljivim prodiranjem v skrivnost bogoslužja pa se to razmerje sestavlja v čudovito celoto, ki glasbi ne krati lepote in pomembnosti, ampak ji daje najveličastnejše mesto, da oznanjuje Božjo besedo in v lepe melodije odeva sámo vsebino evharistije.

Péta glasba je imela od nekdaj prednost v bogoslužju, kar izhaja že iz prvih krščanskih skupnosti. Prvi kristjani so s psalmi in hvalnicami in duhovnimi pesmimi (Ef 5,19; Kol 3,16a …) slavili Božjo vsemogočnost v bogoslužju, instrumentov pa v bogoslužju sploh niso uporabljali, med drugim tudi zato ne, da so se na tak način ločili od okoliških poganskih kultov. Instrumentalna glasba je bila razumljena kot nepotrebno razkošje, ki bi lahko odvračalo od Besede, ki jo Cerkev oznanja. Danes je situacija po eni strani drugačna, po drugi strani pa precej podobna: seveda ima instrumentalna glasba v Katoliški cerkvi pomembno mesto, a se je treba vedno znova varovati nevarnosti, da ne bi postajala ‘nepotrebno razkošje’, ampak da bo podprla besedo oznanila.

Glasba vseh časov in krajev

O moči péte besede lahko govorimo, če se naslonimo na gregorijanski koral, glasbo, ki je Cerkvi lastna. Koralna melodija se je rodila iz molitve, ki je nastala v takem hrepenenju po Božji bližini, da se je »dvignila« in zazvenela kot glasba. Danes mladi koralno glasbo srečujejo na koncertih, se o njej učijo v šoli, nikoli pa je še niso slišali v cerkvi; glasbo, ki je nastala v katoliškem bogoslužju in je tudi danes njemu lastna ter bi se naj po njej zgledovala novo nastala sveta glasba. Poje se v latinskem jeziku, ki je jezik Cerkve, a jo je mogoče vsaj delno prilagoditi tudi v domače jezike.

Če se ozremo na situacijo v naših cerkvah, je dejstvo, da občestvena pesem, ki naj bi imela pri maši bistveno vlogo, marsikje precej šibko zazveni. Ali je ne bo petje korala samo še bolj zadušilo? Tu moram opozoriti, da ne govorim zgolj o zahtevnih napevih proprija, ki so bili vselej namenjeni zboru (pevski šoli), v cerkvah bi bilo dragoceno slišati preproste mašne speve, ki jih je v koralni glasbi res mnogo na voljo. In če mi še vedno ne verjamete, da je to možno peti skupaj z občestvom v cerkvi, vam lahko dokažem, da so ti napevi »otroško preprosti« – pri nas doma so se jih mimogrede naučili predšolski otroci. In če se lahko koralni napev Gospod usmili se nauči otrok, se ga lahko tudi vsak vernik. Vključevanje koralnih napevov v mašo z občestvom poleg vzgojnega momenta za občestvo daje še eno izkušnjo občestvenosti – izkušnjo občestvene povezanosti vernikov današnjega časa z vero naših prednikov, ki so pred stoletji molili in prepevali ista besedila in iste melodije v veri v edinega Gospoda, navzočega v evharistiji. Veliki misleci bi v zvezi s tem morda govorili o mistični izkušnji, vernik pa lahko ob prepevanju korala med sveto mašo tudi tako dejansko vstopa v celotno telo Cerkve, ki je zemeljska in nebeška.

V letošnjem adventu bodo mnoge družine v besedi in pesmi molile z adventnim pripomočkom Adventni sopotnik, v katerega so namenoma vključeni napevi, ki jih Cerkev prepeva že stoletja; ali ni čudovito, če bi družine prepevale, kar so v cerkvi prepevali že naši praprapraprastarši? To so napevi, ki se jih ne moreš naveličati! Gotovo ste že v kakšnem nakupovalnem središču slišali prijeten napev Veni, veni, Emmanuel. Nisem pa čisto prepričana, če ste vedeli, da je ta napev čudovita katoliška pesem, ki prinaša vsebino slavnih O-antifon, katere prepevamo v adventnem času? Vabim vas, da jih poslušate v koralnem napevu, ali pa tudi prepevate v obliki preproste pesmi.

Biva v svetu, a ni od sveta

Kako pa je z glasbo, ki jo ustvarjamo danes, ima prostor v cerkvi? Podobno kakor v drugih umetniških zvrsteh je tukaj Cerkev »v skladu z značajem in razmerami narodov ter potrebami različnih obredov dopustila oblike vsake dobe« (B 123). Zgoraj smo omenili, da je gregorijanski koral Cerkvi lastno petje. Druge zvrsti glasbe, od klasične in moderne polifonije, do sodobne glasbe, pa imajo prav tako pomembno mesto v bogoslužju, da so le po besedilu in napevu svetemu prostoru primerne.

Ker ima v cerkvi prostor le sveta glasba, si prikličimo v spomin: kar je sveto, je posvečeno za Gospoda, in s tem izvzeto iz sveta. Cerkev od svojega začetka biva sredi sveta, a ni od sveta. Od vsega začetka se sprašujemo, kako posvečevati svet in hkrati ohranjati Kristusov nauk resničen in celosten. To je življenjski izziv za vsakega krščenega – biti misijonar in hkrati poglabljati svojo vero. Preprosto ni enega brez drugega. Zakaj je o tem pomembno spregovoriti, ko govorimo o glasbi v bogoslužju? Ker je dragoceno, če liturgična glasba odraža našo pristnost, našo kulturo, naš jezik, vendar pa je pomembna tudi druga smer – da Božja beseda in liturgija vedno bolj prepajata naše življenje, ki bo zmožno posvečevati svet in se ne poistovetiti z njim. Najprej bom torej vernik, ki posluša, bere Božjo besedo, obhaja zakramente, in šele nato glasbenik, ki živi iz tega.

Zapisala: Cecilija Oblonšek, asistentka pri Katedri za liturgiko na Teološki fakulteti in strokovna vodja Zavoda za cerkveno glasbo

Foto: Bitno.net

Obj.: HŠ