Kateheza med splošno avdienco v sredo, 23. novembra, je bila namenjena duhovni tolažbi. Papež Frančišek jo je opisal kot notranje veselje, ki nam omogoča v vseh stvareh videti Boga.

V sklopu katehez o razločevanju je sveti oče danes spregovoril o še enem pomembnem elementu, to je tolažba. Kot je dejal, je duhovna tolažba dar Svetega Duha, ki nam omogoča domačnost z Boga, spodbuja nas pri nadaljevanju poti. Krepi nam vero in upanje ter nas usposablja za dobra dela. Tolažba prav tako prinaša globok notranji mir in nam pomaga videti Boga tudi v težkih trenutkih. A biti moramo pazljivi, da je ne bi zamenjali za lažne tolažbe, ki nas usmerjajo vase in stran od drugih. Navedel je vrsto svetnikov, na primer svetega Avguština, sveto Edith Stein in sveto Terezijo Deteta Jezusa.

Svetopisemski odlomek: Ps 62,2-3.6

Le v Bogu se spočije moja duša,
od njega prihaja moja rešitev.
Le on je moja skala in moja rešitev,
moja trdnjava je, nikoli ne bom omahoval.
Le pri Bogu se umíri, moja duša,
kajti od njega je moje upanje.

Kateheza o razločevanju: Tolažba

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo kateheze o razločevanju duha: kako razločevati, kaj se dogaja v našem srcu, v naši duši. Potem ko smo obravnavali nekatere vidike potrtosti (tema duše), bomo danes govorili o tolažbi (luč duše), še enem pomembnem elementu za razločevanje, ki ga ne smemo jemati kot samoumevnega, saj lahko pride do nesporazumov. Razumeti moramo, kaj je tolažba, tako kot smo poskušali dobro razumeti, kaj je potrtost.

Kaj je duhovna tolažba? To je izkušnja notranjega veselja, ki nam omogoča, da vidimo navzočnost Boga v vseh stvareh; krepi vero in upanje in tudi sposobnost, da delamo dobro. Oseba, ki doživlja tolažbo se pred težavami nikoli ne vda, saj doživlja mir, ki je močnejši od preizkušnje. Gre torej za velik dar za duhovno življenje in življenje na splošno.

Tolažba je notranje premikanje, ki se dotika globine nas samih. Ni vpadljiva, ampak je prijetna, nežna, kakor kaplja vode, ki vstopa v morsko gobo (prim. I. Lojolski, Duhovne vaje, 335): oseba se čuti ovita v Božjo navzočnost na način, ki vedno spoštuje lastno svobodo. Nikoli ni nekaj neubranega, ki hoče prisiliti našo voljo, niti ne neka minljiva evforičnost: nasprotno, kot smo videli, tudi bolečina lahko postane razlog za tolažbo, na primer ko gre za lastne grehe.

Pomislimo na izkušnjo svetega Avguština, ko svoji materi Moniki govori o lepoti večnega življenja, ali na popolno veselje svetega Frančiška, ki je bilo sicer povezano z zelo težkimi situacijami. Pomislimo na mnoge svetnike in svetnice, ki so znali narediti pomembne stvari ne zato, ker bi se imeli za dobre in sposobne, ampak ker jih je osvojila pomirjujoča sladkost Božje ljubezni. To je mir, ki ga je sveti Ignacij s čudenjem opazil v sebi, ko je bral življenja svetnikov. Biti potolažen pomeni biti v miru z Bogom, čutiti, da je vse urejeno v miru, da je vse v nas skladno. To je mir, ki ga Edith Stein občuti po spreobrnjenju. Leto dni po prejemu krsta zapiše: »Ko se prepustim temu občutku, me korak za korakom začne napolnjevati novo življenje in me – brez kakršne koli prisile moje volje – usmerja k novim spoznanjem. Zdi se, da ta življenjski tok izvira iz delovanja in sile, ki ni moja in ki, ne da bi me prisiljevala, deluje v meni« (E. Stein, Psihologija in znanost duha). To pomeni, da gre za pristen mir, zaradi katerega v nas vzklijejo dobra čustva.

Tolažba se nanaša predvsem na upanje, pomeni usmerjenost v prihodnost, človeka postavlja na pot, omogoča mu dajati pobude, ki so bile do tedaj vedno odložene ali pa si jih sploh ni bilo mogoče predstavljati, kot na primer krst Edith Stein. Tolažba je mir, ki ni namenjen temu, da bi sedeli in v njem uživali. Tolažba ti daje mir in te pritegne h Gospodu, postavi te na pot, da bi delal dobre stvari. V času tolažbe, ko smo potolaženi, želimo si vedno delati dobro. Nasprotno pa se v času potrtosti želimo zapreti vase in ne početi ničesar. Tolažba te žene naprej, v služenje drugim, družbi, ljudem.

Duhovne tolažbe ne moreš »krmariti«, ne moreš zapovedati, da naj sedaj pride tolažba, ni je mogoče krmariti. Ni je mogoče programirati po želji, ampak je dar Svetega Duha: omogoča domačnost z Bogom, za katero se zdi, da odstrani razdalje. Ko je sveta Terezija Deteta Jezusa pri štirinajstih letih v Rimu obiskala baziliko Svetega križa v Jeruzalemu, se je hotela dotakniti žeblja, s katerim je bil križan Jezus. Terezija to svojo drznost razume kot vzgib ljubezni in zaupanja. In zapiše: »Res sem bil predrzna. Toda Gospod vidi v globino srca in ve, da je bil moj namen čist […]. Z njim sem ravnala kot otrok, ki verjame, da je vse dovoljeno, in ima Očetove zaklade za svoje« (Terezija Deteta Jezusa, Avtobiografija). Tolažba je spontana, vodi k temu, da vse počnemo spontano, kot da bi bili otroci. Otroci so spontani. Tolažba te vodi k spontanosti z milino in velikim mirom.

Štirinajstletno dekle nam poda čudovit opis duhovne tolažbe: začutimo nežnost do Boga, ki nas naredi drzne v želji, da bi sodelovali v Njegovem življenju, da bi delali, kar je Njemu všeč, saj čutimo, da smo z Njim domači, da ga poznamo, čutimo, da je Njegova hiša naša hiša, da smo sprejeti, ljubljeni, okrepljeni. S to tolažbo ne obupamo pred težavami: pravzaprav bo Terezija z enako drznostjo prosila papeža za dovoljenje za vstop v karmel, čeprav je premlada, in bo uslišana. Kaj to pomeni? Pomeni, da nas tolažba naredi drzne … Tolažba nas spodbudi, da gremo naprej in delamo stvari, ki jih v času potrtosti nismo bili zmožni početi. Spodbudi te narediti naslednji korak. To je lepota tolažbe.

A bodimo pazljivi. Dobro moramo ločevati med tolažbo, ki prihaja od Boga, in lažnimi tolažbami. V duhovnem življenju se zgodi nekaj podobnega kot v človeški produkciji: obstajajo originali in posnemanja. Če je pristna tolažba kakor kapljica, ki pade na gobo, nežna in intimna, so njena posnemanja glasnejša in bolj vpadljiva, so čisto navdušenje, so kratkotrajen plamen, so brez obstojnosti ter vodijo k temu, da se človek usmeri vase in ne v skrb za druge. Lažna tolažba nas na koncu pusti prazne, daleč od središča našega obstoja. Zato smo, ko se počutimo srečni in mirni, sposobni narediti vse. Vendar tega miru ne zamenjujte z minljivim navdušenjem, saj je navdušenje danes prisotno, nato pa upade in ga ni več.

Zato moramo opraviti razločevanje tudi takrat, ko čutimo tolažbo. Kajti lažna tolažba lahko postane nevarna, če jo obsesivno iščemo kot cilj sam po sebi in pozabimo na Gospoda. Kot bi rekel sveti Bernard, iščemo Božje tolažbe in ne iščemo Boga tolažb. Iskati moramo Gospoda in Gospod nas s svojo navzočnostjo tolaži, nam pomaga hoditi naprej. Ne iskati Boga samo zaradi tolažb, zanimati nas mora On. To je dinamika otroka, o kateri smo prejšnjič govorili, ki išče starše samo zato, da bi od njih dobil stvari, in ne zaradi njih samih. Tudi mi smo v nevarnosti, da bi živeli odnos z Bogom na infantilen način, ko iščemo svoj interes in hočemo Boga omejiti na nek predmet za našo uporabo in potrošnjo, s tem pa izgubimo najlepši dar, kar je On sam. Tako hodimo skozi svoje življenje, ki poteka med Božjimi tolažbami in potrtostjo zaradi greha sveta, vendar pa moramo znati ločiti, kdaj gre za Božjo tolažbo, ki ti daje mir do globine duše, in kdaj gre za bežno navdušenje, ki ni slabo, vendar ni Božja tolažba.


Vir: Vatican News
Foto: Vatican media
Obj.: HŠ