Hodita za menoj!

Galilejsko jezero je prizorišče Jezusovega delovanja. To jezero, ki je v obliki harfe, je bilo vir preživetja za ljudi okoli njega. Na njegovem obrežju Jezus kliče. Njegov pogled vključuje in določa izbiro življenja, ki se razlikuje od vsakodnevnega življenja ribičev, čolnov, mrež in rib. Simon in Andrej sta brata. Bratska vez tu služi kot osnova za novo vez vere, ki njuno krvno dvigne nad sorodstveno. Bog kliče po imenu.

Ne gre za povabilo. To je klic: »Hodita za menoj.« Stvarjenjska Božja beseda, ki pokliče svetlobo in druga bitja v bivanje, zdaj kliče človeka – Božjo podobo, da postane deležen novega ustvarjanja. Klic ne prihaja iz osebne odločitve, ampak iz srečanja z Jezusom, ki kliče. To je dejanje milosti in ne človeške izbire. Jezus ne čaka na svobodno odločitev, ampak kliče z božjo avtoriteto, kot je Bog v Stari zavezi klical preroke. Niso učenci tisti, ki izberejo svojega učitelja, ampak je učitelj tisti, ki izbere svoje učence ne kot dediče nauka ali doktrine, temveč Božjega življenja. Klic pomeni zapustitev družine, poklica in popolno spremembo življenja za novo življenje v Jezusu.

Odgovor je takojšen in pretrga tudi najmočnejše vezi. Iti za Jezusom pomeni polno predanost Jezusovemu življenju in njegovemu poslanstvu.

Ko je šel malo naprej, je videl Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ter ju  poklical. V primerjavi s klicem prvih dveh je dodan element – oče in delavci. Oče ima ime. Dejstvo, da je prikrajšan za sinova, mu daje edinstveno dostojanstvo. Ostaja sam z delavci, ki bodo zavzeli mesto sinov. Samota tistih, ki so ostali, ni nikoli nesmiselna samota.

Besede »Hodi za menoj« so kot ključ, ki odpira nova obzorja. Nihče se v to pustolovščino ne spušča sam. Med seboj postajamo bratje in sestre. Jezus je Bog, ki se je približal obalam življenja ljudi in vstopil v njihova življenja. Bog, ki vidi s človeškimi očmi. Bog, ki nagovarja z drugačno avtoriteto: »Hodi za menoj.«

In ribiči so mu takoj sledili. Odšli so na druga obrežja in druge obale, gladine trdne zemlje in naselij, gladine svetišč in ulic. Odšli so zaradi klica, ki je bil s pogledom sposoben prepričati, da pustijo za seboj vse, ne samo svoje čolne, mreže, ampak celo svoje starše, svojo osebno zgodovino, celo sam izvor njihovega bitja. Prijatelji, ki so se ponoči zaupali valovom Galilejskega jezera, zapustijo svojo varno cono in se prepustijo morju. Odhaja staro prijateljstvo, ne vedoč kam, a v srcu je toplina glasu in pogled, ki vabi: »Hodi z mano.«

Molimo danes takole: Hvala, Jezus, za tvoj klic, ki naredi moje življenje, polno, okusno, vabljivo življenje. Hvala, da prideš tja, kjer sem, naj bo tam še tako ranjeno, zgubljeno, strgano. Hvala, da ti šivaš mreže, ki mi jih daješ kot orodje.

Amen.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Getty images

Obj.: HŠ