Sveti oče je v ponedeljek, 28. novembra 2022, v avdienco sprejel člane Papeškega latinskoameriškega kolegija v Rimu. Spomnil je na lepoto raznolikosti v kolegiju in vesoljni Cerkvi ter poudaril, da biti Jezusovi učenci in misijonarji pomeni biti z Jezusom in ga oznanjati. Duhovnike je povabil, naj bodo pastirji ljudstva in ne državni uradniki, ter naj ne bodo odvisni od mobilnih telefonov, ampak od srečanja z Jezusom.
Na začetku nagovora je papež duhovnike iz Latinske Amerike spomnil, da jim Gospod podarja leta v Rimu kot milost, da bi poglobili formacijo – ne samo na intelektualni in akademski ravni – ter izkusili bogastvo in raznolikost vesoljne Cerkve. Ta raznolikost je po papeževih besedah značilna tudi za ljudstva Latinske Amerike, kamor se bodo vrnili, da bi bili še naprej pastirji črede, ki jim jo zaupa Cerkev. Sveti oče jih je ob tem spodbudil, naj bodo resnično pastirji ljudstva in ne državni uradniki ter spomnil, da je bila raznolikost prisotna že v prvotni Cerkvi.
»Tudi prvi kristjani so izhajali iz različnih ljudstev in kultur. In Sveti Duh, ki je prišel nadnje, je storil, da so imeli “eno srce in eno dušo” (Apd 4,32), da so govorili isti jezik – jezik ljubezni – in da so bili Jezusovi učenci in misijonarji do skrajnih meja zemlje (prim. Mt 28,19). Ob misli na apostola Andreja, čigar praznik obhajamo v sredo, bi se rad zaustavil ob teh dveh izrazih: učenci in misijonarji.
V Janezovem evangeliju vidimo, da je bil Andrej eden prvih Jezusovih učencev. V želji, da bi spoznal, kdo je Učitelj, in ob njegovem povabilu “Pridita in bosta videla!” (Jn 1,39), je prišel, videl, kje živi, in tisti dan ostal pri njem. Tam se je njegovo življenje korenito spremenilo. Zato, dragi bratje, vsak dan obnavljajmo to srečanje z Gospodom, dobro nam bo delo; vsak dan podelimo njegovo besedo, ostanimo v tišini pred Njim, da bi videli, kaj nam govori, kaj dela, kako čuti, kako molči, kako ljubi. Dopustimo mu, da je “Beseda” v našem življenju, da je Gospod. Ne preprečujmo mu, da bi v našem poslanstvu deloval v prvi osebi. Naj ima Jezus dejavno besedo pri vsaki naši odločitvi! Smo njegovi služabniki, pripadamo Mu in poklical nas je, da “bi bili z njim”. To pomeni biti učenci.
Andreja srečanje z Jezusom ni pustilo mirnega in križemrok, ampak ga je spremenilo, ni bil več isti kot prej in ni mogel, da ne bi oznanjal tega, kar je doživel. In prvi, ki ga je srečal, da bi mu to povedal, je bil prav njegov brat, Simon Peter, kateremu je rekel “Našli smo Mesija” (Jn 1, 41) ter ga peljal tja, kjer je bil Jezus. Na ta način se je “uril” kot misijonar. Tudi od nas naši bratje in sestre, zlasti tisti, ki še niso izkusili Gospodove ljubezni in usmiljenja, pričakujejo, da jim bomo oznanjali Jezusovo blagovest in jih vodili k Njemu. Iti ven, se premakniti, prinašati veselje evangelija. To pomeni biti misijonarji.
Marko v svojem evangeliju povzame Jezusov poziv, da bi bili učenci in misijonarji. V tretjem poglavju beremo, da je poklical apostole, “da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat” (v. 14). Biti z Jezusom in iti ven, da bi ga oznanjali. Dva glagola: “biti” in “iti ven”. To je smisel našega življenja. Gre za “povratno potovanje”, katerega izhodiščna in končna točka je Jezus. Ne pozabimo, da “biti” z Jezusom in “iti ven”, da bi ga oznanjali, prav tako pomeni biti z revnimi, migranti, bolnimi, zaporniki, najmanjšimi, z najbolj pozabljenimi v družbi in z njimi podeliti življenje ter jim oznanjati brezpogojno Božjo ljubezen. Jezus je namreč navzoč v teh najbolj ranljivih bratih in sestrah, On nas tam pričakuje na poseben način (prim. Mt 25,34-40).
In ne pozabite se vrniti k Njemu, vsak večer po dolgem dnevu. Vendar pozor, k Njemu, ne k zaslonu mobilnega telefona. Zelo sem žalosten, ko vidim, da je dober in delaven duhovnik utrujen in pozabi iti mimo tabernaklja ter gre spat, ker je utrujen. Ima prav, mora spati, vendar pa ga najprej pozdravi! Ne bodite neolikani! In kako pogosto se zatečete k zaslonu mobilnega telefona? Zaslon mobilnega telefona nas polni z dražljaji. Prosim, ne bodite odvisni od tega sveta bega. Ne bodite odvisni. Bodite odvisni od srečanja z Jezusom. On ve, kaj potrebujemo, in nam ima ob vsaki priložnosti nekaj povedati.«
Ob koncu nagovora se je sveti oče vrnil k misli, ki jo je omenil mimogrede na začetku srečanja: to je, naj bodo duhovniki pastirji Božjega ljudstva in ne državni uradniki. »Ne zapadite v klerikalizem, ki je ena najhujših sprevrženosti. Bodite zelo pozorni, klerikalizem je ena izmed oblik duhovne posvetnosti. Klerikalizem deformira, je pokvarjen in te vodi v pokvarjenost, ki te ločuje od ljudi, tako da pozabiš na ljudstvo, iz katerega si izšel. Pavel je rekel Timoteju: spomni se svoje matere in babice, oziroma vrni se h koreninam, ne pozabi svoje matere in babice. To pravim vsakemu od vas. Vrnite se v čredo, iz katere ste bili vzeti. Vsakič, ko postanete bolj “prefinjeni” v pravem pomenu besede, to je bolj oddaljeni od ljudstva, se oddaljite od Božje milosti in zapadete v kugo klerikalizma. Bodite pastirji ljudstva in ne državni uradniki. Prosite za milost, da bi znali biti vedno pred ljudstvom, med in za ljudstvom, potopljeni v ljudstvo, iz katerega vas je Jezus vzel.«
Sveti oče je ob koncu zbrane povabil, naj prosijo Marijo iz Guadalupa, naj jim pomaga ter jih spremlja na poti »učenčevstva-apostolata«, apostola Andreja pa naj za njih posreduje.
