Dragi bralci,

dobrodošli na letošnji adventni poti pastoralnega portala pridi.com. V naslednjem mesecu bomo z vami delili pričevanja o doživljanju priprave na božič skozi oči različnih pričevalcev. Z nami bo družina Šavli, zakonca Kokalj, študentka Elektra Korošec in duhovnik Matic Lesjak.

Vsak teden bodo delili svoja doživljanja, aktivnosti, molitve in izzive s katerimi se srečujejo ob pripravi na Kristusov praznik.

Vabljeni k branju!

2. Adventna nedelja: VERA nas spominja, da PRIPRAVIMO POT GOSPODU (4. 12 – 10. 12.)

študentka Elektra K. Korošec

Odločila sem se, da bom tekom adventa začela z obhajanjem zornic – zgodnjih adventnih maš, ki potekajo še pred jutranjo zoro ob soju sveč. Simbolna govorica mi je na splošno zelo blizu in posebne pobožnosti, povezane z adventnim časom, pričarajo toliko bolj posebno izkustvo. Konec koncev, kakor si postelješ, tako potem spiš in tudi adventni čas ter z njim povezan božič doživljaš tako intenzivno, kolikor truda vložiš v pripravo.

Sicer je moj teden zaznamovan s kolokviji, študijskim delom ter raznimi oddajami. Rada imam svojo rutino in pomembno mi je, da v svojem delu vidim smisel. Če ne drugega, da delam z nekim ciljem, kratkoročnim ali dolgoročnim. Obči smisel, ki ga kristjanu daje vera v vstalega Kristusa, je privilegij, ki se nam pogosto zdi samoumeven. Pa ni – moje delo ima smisel, je molitev, usmerjanje misli k Bogu. In delo ima lahko smisel samo, če ima smisel tudi moj obstoj. Hoditi v veri in zaupanju v Gospoda, ki bo kmalu utelešen v revnem hlevčku, je privilegij vsakega kristjana. Si sploh predstavljamo, kakšna razbremenitev je resnično notranje zavedanje, da Bog uravnava našo pot in bo – prav zares – vse v najlepšem redu. Če mu to seveda pustimo.

V četrtek, 8. decembra bomo praznovali praznik Brezmadežne, pri čemer se rada obregnem ob sodobne feministične tokove. Prav smešno mi je, kako sodobna družba očita Cerkvi patriarhat, med tem ko je Devica Marija postavljena le malo nižje od samega Boga. S svojo držo daje zgled vsaki ženski v polnosti njene narave: v nežnosti, materinstvu, ponižnosti in zaupanju, hkrati pa izraža neustavljivo moč, trdnost in pogum. Naj nam bo torej Božja Mati svetel zgled, priprošnjica, zaupnica in mati na vsakem koraku naše Poti.

Zakonca Kokalj

V adventni čas smo že veselo zakorakali, adventni venček imava, celo dva, enega na vratih, drugega na mizi. Ob večerih, ko moliva skupaj rožni venec, gori prva svečka.

Letošnja večerna molitev je drugačna, kot druga leta. Skupaj s sosednjo župnijo organiziramo tečaj Alfa – že pred začetkom tečaja v oktobru 2022 smo se tehnična ekipa, ekipa za slavljenje in gostitelji dobivali zvečer po zoomu in smo skupaj molili devetdnevnico k svetemu Duhu za uspeh tečaja. Zdaj nadaljujemo z rožnim vencem in litanijami Matere božje. Čeprav nismo fizično skupaj, smo povezani v molitvi in prav lepo nama je, ko se ob 20.30 priključiva v medmrežje in na ekranu zagledava ljudi, ki jih zdaj že poznava.

V soboto bomo imeli miklavževanje. To je naša družinska tradicija. Vse hčerke, zeti in vnuki pridejo k nama, skupaj pojemo kosilo, potem sledijo darila in druženje. Ko so bile hčerke še majhne, smo izdelali veliko ročnih lutk, med njimi tudi Miklavža, parklja in angelčka in zdaj starejši vnuki s temi lutkami razdelijo darila. Darila za vnuke priskrbiva midva, za nas odrasle pa žrebamo. Ugotovili smo namreč, da če vsak obdaruje vsakega, je tega čisto preveč in že vrsto let žrebamo – vsak dobi enega, ki ga obdaruje, vsi dobimo darila in vsi smo veseli. V naši družini darila prinese samo Miklavž, ne pa tudi Božiček in Dedek Mraz. V četrtek in petek bom imela dopust, da bom Miklavžu pomagala pripraviti darila …

 

družina Šavli

Prvi adventni teden že za nami, hitro gre. Vstopamo in prižigamo že drugo svečko na venčku.

V prvem tednu smo se res trudili vsak večer zbrati okoli venčka, že v pižamah in z umitimi zobki. Pri molitvi, pri Njem, z Njim.

V tem, drugem tednu se seveda najprej ustavimo pri godu svete Barbare, ko se navadno v plitvo posodo posadi pšenično zrno, da zraste do svetega večer. Žito posadimo, zanj skrbimo in ga pridno zalivamo, da ga na sveti večer, postavimo k jaslicam.

Sledi god dobrega moža, Miklavža, ki goduje 6. decembra. Ne vem, če je za starša kaj bolj prisrčnega, kot ta otroška iskrenost, pri pisanju pisma in pri vsej tej domišljiji okoli zgodbe in pomena svetega moža, kot je Miklavž. Ko gledaš te male učke, ki ti s takim žarom pripovedujejo, kje Miklavž živi, kaj dela, kdaj nas gleda, kdaj peče piškote, ko žari celo nebo, kaj si želi in kaj mu napiše v pismu (pisali smo jih že sredi novembra, tako neučakani smo bili J), … V naši družini je Miklavž, tisti ki prinese kakšno večje presenečenje, tako navado sva prinesla tudi midva iz svojih družin, saj Božička nismo preveč poznali. Je imel pa Jan tako lepo navado iz svoje družine, da je Jezušček vedno prinesel kakšen kos oblačila (nogavice, pižamo, …) pod smrečico in jaslice in to navado sva ohranila tudi midva sedaj v najini družini. Vedno je lepo kot starš “stopiti v Miklavževe čevlje”  in potem na jutro gledati te presenčene in z žarom ter hvaležnostjo polne oči najinih fantov. Res, neprecenljivo. Hvala ti, sveti Miklavž, za zgled in za tako lepo simboliko in običaj, ki ga še vedno živimo.

Teden prinaša tudi praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, 8. decembra. Marija je v naši družini kar zvesta spremljevalka, saj se ji po vsaki motlitvi izročimo z “Marija, pomoč kristjanov, prosi za nas.” Navadno na ta praznik vsaj eden od naju zvečer obišče sveto mašo, drugi ostane doma s fantoma, ki že sanjata ta čas. Z otrokoma celega rožnega venca še ne molimo, saj ne zdržita, zmolimo pa tu in tam pri molitvi kakšno desetko, še posebej za pokojne prababice in pradedke.


Pripravili: Zakonca Kokalj, Elektra K. Korošec in družina Šavli.

Foto: osebni arhiv družine Šavli, osebni arhiv Elektre K. Korošec.

Obj.: HŠ