Breme

Pridite k meni«: Jezus nas vabi, da se mu približamo in živimo v njegovi navzočnosti. Odpre nam vrata, da bi lahko z njim vzpostavili tesnejši odnos. Veseli smo, da smo z njim in da ostajamo z njim. Vabi nas, da z njim gojimo več pristne bližine in ga globlje spoznamo, vzpostavimo intimen, zaupen odnos. Tako mu lahko lažje zaupamo, saj se po pomoč zatekamo k njemu kot prijatelju.

»Vzemite moj jarem nase,« pravi Jezus. Zavedajmo se, da Jezus ne govori samo o svojem »jarmu«, ampak izjavlja, da je njegov jarem, kakor bi bil »njegovo breme«. Jarem nas povezuje z njim in vključuje nov, tesen odnos. Ta odnos je del tega, da lahko hodimo v občestvu z njim. Jezus nas ni poklical k temu, da smo le anonimni del velike skupine njegovih učencev. Želi živeti v osebnem dvosmernem odnosu z nami. V tem odnosu rastemo s tistim, s katerim smo povezani v jarem. Ko vzamemo svoj jarem, tudi ne poskušamo zaslužiti njegovega usmiljenja, ampak duhovno rastemo, da lahko ta jarem od njega sprejmemo.

»Učite se od mene«: Gre za podobo učenca, ki je povezan z Jezusom, katerega pogled se v celoti osredotoči na njega. Morali bi hoditi z Jezusom in od njega vedno sprejemati njegov zorni kot gledanja na stvari in mu prisluhniti ter sprejeti njegove nasvete. Poudarek ni toliko na obremenitvi z jarmom, ampak na tistem, s katerim smo povezani. Življenje z njim pomeni, da se o njem vedno več učimo in ga resnično prepoznavamo takšnega, kot v resnici je.

Nežen in lahek je jarem, pravi Jezus. Jarem, ki nam ga Jezus ponuja, je nežen in prijeten. Njegovo breme ni enostavno, nežno in lahkotno, ker je manj obremenjujoče od našega, ampak zato, ker je njegovo breme njegova skrb za nas in je izraz njegovega ljubečega odnosa do nas, ki je hkrati odsev njegove tesne povezanosti s svojim Očetom.

Kristus nas ljubi z intenzivnostjo Očetove ljubezni, ki je je sam deležen. Ko delimo njegov jarem in se učimo od njega, nam to v življenje prinaša mir in počitek. Jezus poudari in dvakrat ponovi to misel, ko drugič reče, da najdemo počitek »za naše duše«.

Lahko sklenemo, da nas druge obremenitve, ki jih nosimo s seboj, ko ne pridemo k Jezusu, naredijo resnično utrujene in ne dopustijo, da bi prišli v stanje resničnega miru, ki ga daje Kristus. Biti z njim in se učiti od njega je naš počitek, ki sega v našo najglobljo identiteto, kdo zares smo.

Sedaj je mogoče že bolj jasno, k čemu nas Jezus vabi. Vabi nas, naj ne sanjamo o življenju brez napora. Tega tu ni. Vzemimo nase jarem! Ustvarjeni smo, da živimo polno, in to vedno stane. Poštenost in odgovornost, ljubezen in zvestoba Bogu je naš neprestani jarem. Breme ostaja: čaka nas bolezen, trpljenje, smrt … Nekaj tega bo vedno. Sprejeti jarem nase pomeni sprejeti realnost življenja in vzljubiti drugega, ki je ob nas. Pomeni vzljubiti krotkost. Vzeti nase dejstvo bremena pa pomeni sprejeti življenje tako, kot je. Iskati, kaj Bog hoče, ne pa ves čas protestirati. Biti ponižen pomeni sprejeti Gospoda za vodnika in gospodarja. Sprejmimo jarem ponižnosti, da bomo pametno vozili skozi življenje, da naše življenje ne bo prazno.

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ