Izšla knjiga papeža Frančiška »Okrožnica o miru v Ukrajini«

»Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi Gospod začel čudež, ne da bi ga dobro dokončal.« Vse odkar sem pred mnogimi leti prebral in večkrat prebral knjigo Zaročenca Alessandra Manzonija, sem vedno dolgo premišljeval o tem stavku. To je stavek upanja, ko se bližamo jubileju leta 2025, katerega geslo sem želel posvetiti prav tej teološki kreposti: Romarji upanja.

Benedikt XVI. nam je podaril čudovito okrožnico o upanju, Spe salvi. V njej piše, da »”odrešenje”, zveličanje po krščanski veri ni kratko malo tu. Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo soočati svojo sedanjost. Sedanjost, tudi težavno sedanjost, je mogoče živeti in sprejeti, če vodi k nekemu cilju in če moremo biti tega cilja gotovi; če je ta cilj tako velik, da opravičuje napornost poti.«

To so izkušnje, ki jih je vsak od nas doživel v svojem življenju in ki nam omogočajo, da se soočamo z vsakodnevnimi padci z gotovostjo, da nas Gospod prime za roko in dvigne, ker ne želi, da bi ostali na tleh. Pogosto sem spomnil, »da je dovoljeno gledati osebo zviška samo zato, da bi ji pomagali vstati: nič več. Samo v tem primeru je dovoljeno gledati od zgoraj navzdol. Vendar pa moramo mi, kristjani, imeti Kristusov pogled, ki objema od spodaj, ki s sočutjem išče izgubljene. To je in mora biti vedno pogled Cerkve, Kristusov pogled, ne pa pogled, ki obsoja«.

Vojna v Ukrajini je že na samem začetku vpraševala vsakega od nas. Zakaj je po dramatičnih letih pandemije, ko smo ne brez velikih težav in mnogih tragedij končno izstopali iz njene najbolj akutne faze, prišla groza tega nesmiselnega in bogokletnega konflikta, kar je vsaka vojna? Ali lahko z gotovostjo govorimo o pravični vojni? Ali lahko z gotovostjo govorimo o sveti vojni?

Mi, Božji ljudje, ki oznanjamo evangelij Vstalega, smo dolžni vpiti to resnico vere. Bog je Bog miru, ljubezni in upanja. Bog, ki želi, da bi bili vsi bratje, kot nas je učil njegov Sin Jezus Kristus. Grozote vojne, vsake vojne, žalijo najsvetejše ime Boga. Še bolj pa ga žalijo, če njegovo ime zlorabljajo za opravičevanje takšnega neizrekljivega opustošenja.

Krik otrok, žensk in moških, ranjenih zaradi vojne, se dviga k Bogu kakor molitev, ki je boleča za Očetovo srce. Koliko drugih tragedij bomo morali še videti preden bodo vsi, ki so vpleteni v vsako vojno, razumeli, da je to samo pot smrti, ki le peščico zavaja v prepričanje, da so zmagovalci? Naj bo jasno: z vojno smo vsi poraženi! Tudi tisti, ki niso bili vključeni vanjo in so v strahopetni brezbrižnosti samo opazovali to grozo, ne da bi posredovali in zagotovili mir.

Vsi, ne glede na svojo vlogo, smo dolžni biti ljudje miru. Vsi brez izjeme! Nihče nima pravice gledati stran. »V tem svetu globalizacije smo zapadli v globalizacijo brezbrižnosti. Navadili smo se na trpljenje drugega, to se nas ne tiče, nas ne zanima, to ni naša stvar! Ponovno se vrača lik Manzonijevega Neimenovanega. Zaradi globalizacije brezbrižnosti smo vsi “neimenovani”, odgovorni brez imena in obraza«.

Božji služabnik Pij XII. je na predvečer izbruha druge svetovne vojne svet spomnil, da »z mirom ni nič izgubljeno, z vojno pa se lahko vse izgubi. Naj se ljudje spet razumejo. Naj se vrnejo k pogajanjem. Če se bodo pogajali z dobro voljo in s spoštovanjem obojestranskih pravic, bodo spoznali, da odkrita in učinkovita pogajanja nikoli ne škodujejo častnemu izidu pogajanj.«

Posebej sem hvaležen Francescu Antoniu Grana, ker je zbral vse moje pozive za mir v Ukrajini. Prav tako sem hvaležen njegovemu časopisu ilfattoquotidiano.it, saj je vse od začetka tega konflikta vedno dajal velik odmev tem mojim besedam. Prav tako sem hvaležen številnim drugim moškim in ženskam, ki so postali nosilci tega sporočila, pogosto v konkretnosti in v tišini.

V rokah imate besedilo, v katerem je zbrano tisto, kar mi je v teh mesecih vojne prišlo iz srca ob pogledu na podobe te grozne tragedije in ob branju strašne kronike tega in številnih drugih svetovnih spopadov, ki so prepogosto pozabljeni. Gre za neke vrste dnevnik o vojni, ki ga ponujam bralcem v upanju, da bo kmalu postal dnevnik o miru, predvsem pa svarilo vsem, naj ne ponavljajo več podobnih grozodejstev. Resnična okrožnica o miru in za mir v Ukrajini in povsod drugje po svetu.

Medtem ko še naprej vztrajno molimo za mir v Ukrajini – resnično se nikoli ne smemo naveličati –, se ne smemo navaditi na to ali katerokoli drugo vojno. Ne smemo dopustiti, da bi naše srce in um postala omrtvičena spričo teh hudih grozot proti Bogu in človeku. Na to se ne smemo navaditi iz nobenega razloga na svetu, skoraj kakor da bi bila ta tretja svetovna vojna po kosih, ki je pred našimi očmi dramatično prerasla v totalno tretjo svetovno vojno, samoumevna.

Molimo za mir! Delajmo za mir! V prepričanju, da bo Gospod Jezus, knez miru, Ukrajini in vsemu svetu, zlasti tam, kjer je še vedno toliko vojnih žarišč, podaril zarjo velikonočnega jutra.

Vir: Vatican news

Foto: Vatican media

Obj.: HŠ