Papež Frančišek na praznik Brezmadežne: Oči upreti v Boga in v druge

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Evangelij današnjega bogoslužja na slovesni praznik brezmadežnega spočetja Blažene Device Marije nas popelje v njen dom v Nazaretu, kjer je prejela angelovo oznanilo (prim. Lk 1,26-38). Med domačimi stenami se oseba razkrije bolje kot drugje. In prav v tej domači intimnosti nam evangelij podaja podrobnost, ki razkriva lepoto Marijinega srca.

Angel jo imenuje “milosti polna”. Če je polna milosti, to pomeni, da je Marija izpraznjena zla, je brez greha, je Brezmadežna. Ob tem pozdravu se je Marija – kot pravi besedilo – “vznemirila” (Lk 1,29). Ni samo presenečena, ampak tudi vznemirjena. Vsi mi mislimo, da prejemanje velikih pozdravov, časti in pohval lahko včasih izzove bahavost in domišljavost.  Spomnimo se, da Jezus ni naklonjen tistim, ki iščejo pozdrave na trgih, laskanje, prepoznavnost (prim. Lk 20,46). Marija pa se ne povzdiguje, ampak je vznemirjena; namesto zadovoljstva čuti začudenje. Zdi se ji, da je angelov pozdrav večji od nje. Zakaj? Ker se v sebi počuti majhna in ta majhnost, ta ponižnost privlači Božji pogled.

Med zidovi hiše v Nazaretu tako vidimo čudovito potezo Marijinega srca: ko prejme največji kompliment, se vznemiri, ker čuti, da ji je namenjeno nekaj, česar si sama ne pripisuje. Marija si namreč ne pripisuje nobenih odlik, ničesar ne zahteva, ničesar ne pripisuje svoji zaslugi. Ni zadovoljna s sabo in ne povzdiguje se. Kajti v svoji ponižnosti se zaveda, da vse prejema od Boga. Je torej osvobojena sebe, popolnoma obrnjena k Bogu in drugim. Marija Brezmadežna nima oči zase. To je resnična ponižnost: ne imeti oči zase, ampak za Boga in za druge.

Spomnimo, da to popolnost Marije, polne milosti, angel izrazi med zidovi njenega doma: ne na glavnem trgu Nazareta, ampak tam, v skritosti, v največji ponižnosti. V tisti mali hiši v Nazaretu je utripalo največje srce, kar jih je kdajkoli imelo katero koli bitje. Dragi bratje in sestre, to je za nas izjemna novica! Ker nam govori, da Gospod za to, da bi naredil čudovite stvari, ne potrebuje velikih sredstev in naših vzvišenih sposobnosti, ampak našo ponižnost, naš pogled, ki je odprt zanj in tudi za druge. S tem oznanilom je Bog med revnimi zidovi majhne hiše spremenil zgodovino. Tudi danes želi z nami storiti velike stvari v našem vsakdanjem življenju: v družini, na delovnem mestu, v našem vsakdanjem okolju. Tam, bolj kot v velikih zgodovinskih dogodkih, Božja milost rada deluje. Toda sprašujem se, ali v to verjamemo? Ali pa mislimo, da je svetost utopija, nekaj za izbrane, pobožna iluzija, ki ni združljiva z običajnim življenjem?

Prosimo Devico Marijo za milost: naj nas osvobodi zavajajoče predstave, da je evangelij ena stvar, življenje pa druga; naj nas vname z navdušenjem za ideal svetosti, ki ni vprašanje svetnikov in pobožnih svetinjic, ampak vsak dan živeti to, kar se nam zgodi, kot ponižni in veseli kakor Marija, osvobojeni samih sebe, z očmi, uprtimi v Boga in bližnjega, ki ga srečamo. Lepo prosim, ne izgubimo poguma: Gospod nam je vsem dal dobro tkanino, da bi svetost vtkali v svoje vsakdanje življenje! In ko nas napade dvom, da nam ne bo uspelo, žalost, da smo nezadostni, se prepustimo Marijinim “usmiljenim očem”, saj nihče, ki je prosil za njeno pomoč, ni bil nikoli zapuščen!

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.