Dva sina

Današnji odlomek razumem kot Jezusovo jasno ‘spoznanje’, da nismo ravno ukoreninjeni v ljubezni do dobrega in spoštovanju do drugega, zato pogosto govori o dveh sinovih, med katerim nihče ne zna scela držati besede. To ‘spoznanje’ je torej dejstvo. Kako lahko Jezus tako ravnodušno vpraša: »Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« ko pa je na nek način vsem jasno, da z ugovarjanjem ali lažjo, očetove volje ni spolnil nihče. Mar ni res? Kako daleč gre Jezus v radikalnosti, vidimo, če se spomnimo na njegovo trditev, da mu je brat, sestra in mati tisti, ki spolni očetovo voljo. Torej mu je brat tudi tisti, ki reče ‘nočem’.

In kje smo mi s to držo nočem/hočem? Če rečemo nočem, pri tem tudi vztrajamo. Mislim, da redko rečemo nočem in obljubljeno potem izpolnimo. To je način, ki ga mogoče uporabljajo otroci, ki še niso osvojili lepih manir, in jim je hkrati še žal za kaj. Odrasli pa smo se naučili, da moramo izpasti lepi, zato moramo vedno reči: Hočem! Koliko res mislimo tako in to tudi izpolnimo je vprašanje. Na splošno lahko povezujemo besedo hočem z ugajanjem, ki pa je strup za naše odnose. Poglejmo, kaj je težava te drže?

Prva težava, ki jo vidim je, da človek znotraj te zlagane logike, ne more rasti. Če govorimo eno in delamo drugo, potem sami zase ne vemo, kdo smo, kaj v resnici hočemo. Ko ne vemo, kdo smo, ne vemo tudi, kdo naj bi postajali. Ustavljena je pot spreobrnjenja, pot rasti. Tudi če se sliši čudno, pot rasti je pot greha. Še več, pot popolnosti, je pot greha. Kdor vedno reče hočem, je že popoln, torej je že na cilju. Kaj naj v sebi še spreminja, če je že vse popolno? Lepo bi bilo, ko bi bili popolni, a resnica ni takšna. Torej je rast potrebna in pri tem je priznavanje greha nujno! To ne pomeni, da moramo trmariti in govoriti: Nočem, nočem, nočem… ne potrebno je sporočati, da se ne strinjamo, da ne moremo sprejeti, da smo leni itd. Iz tega moramo potem rasti. Zlagan nasmešek je strup za osebno rast in strup za spreobrnjenje. Ugajanje duši rast!

Drugi problem ugajanja pa je ignoriranje. Kakor pravi papež Frančišek, da se za lepimi in zlaganimi manirami skriva suhota duha in nezanimanje za drugega. Mogoče pozabimo, kaj pomeni biti v odnosu, kaj pomeni ljubiti?

– Biti v odnosu, pomeni biti brez maske, dovoliti drugemu, da te vidi takšnega, kakršen si.
– Pomeni tudi srečati se. Srečati sebe in srečati drugega.
– Pomeni tudi sprejeti tako svoje rane in nepopolnosti kot rane bližnjega in njegovo omejenost.
– Pomeni biti skupaj na poti spreobrnjenja.

Vse to pa ovira ugajanje. Če se delamo lepe in ugajamo, ni stika ne s seboj ne z bližnjim. Življenje postaja dolgočasno in za vse so krivi drugi. Vrtimo se okrog sebe in nazadnje so okrog nas le še sovražniki.

Jezus se zaveda, da smo grešni in nas kot take sprejema in vabi na gostijo življenja. Ne zgraža se nad našo nepopolnostjo in grešnostjo. Veseli se naše rasti in je z nami potrpežljiv, kot oče v čakanju na izgubljenega sina. On ne obupa, zato ni razloga, da bi se zatekali v ugajanje ali obupovali, ker še nismo na cilju.

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ