Kateheza: Bodimo čuječi. Hudi duh lahko pride preoblečen v angela in si prilasti naše srce

Papež Frančišek je današnjo dvanajsto katehezo na temo razločevanja namenil čuječnosti. Gre za zelo pomembno držo, ki jo moramo zavzeti, da ne bi dobri sadovi razločevanja in pravilna odločitev, ki smo jo sprejeli, bili izgubljeni.

Sveti oče je opozoril pred nevarnostjo pretirane samozaverovanosti, zaradi katere izgubimo ponižnost, postanemo raztreseni in zaspimo. Manjka nam čuječnosti. Hudi duh namreč pride na zelo vljuden način, obzirno potrka na vrata našega srca, preoblečen v angela, in si prilasti hišo našega srca. Zato je sveti oče pozval k nenehni čuječnosti, ki je znamenje modrosti in ponižnosti.

Svetopisemski odlomek: Mt 12,43-45

[Jezus je rekel:] »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po krajih brez vode in išče počitka, pa ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Končno stanje tega človeka bo hujše od prvotnega.«

Kateheza o razločevanju: Čuječnost

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Vstopamo v zadnjo fazo katehez o razločevanju. Začeli smo s primerom svetega Ignacija Lojolskega; zatem smo obravnavali elemente razločevanja – molitev, poznavanje sebe, željo in »knjigo življenja« –; ustavili smo se pri potrtosti in tolažbi, ki predstavljata »snov«; nato pa smo prišli do potrditve sprejete odločitve.

Menim, da je treba na tem mestu opozoriti na bistveno držo, da ne bi izgubili vsega dela, ki smo ga opravili, da bi razločevali najboljše in sprejeli dobro odločitev: to je drža čuječnosti. Opravili smo razločevanje, doživeli tolažbo in potrtost, se odločili in vse je šlo dobro; sedaj pa je potrebna čuječnost, drža čuječnosti. Kajti dejansko obstaja nevarnost, kot smo slišali v prebranem evangeljskem odlomku. Nevarnost obstaja, in sicer, da lahko »zdrahar«, to je hudobec, vse uniči in nas prisili, da se vrnemo na izhodiščno točko, in to v še slabšem stanju. Zato je nujno potrebna čuječnost. In zato se mi je danes zdelo primerno poudariti to držo, ki jo vsi potrebujemo, če želimo, da bo proces razločevanja uspešen.

Jezus pri svojem oznanjevanju dejansko zelo vztraja, da je dober učenec čuječ (buden), da ne zaspi, ne postane pretirano zaverovan vase, ko mu gre dobro, temveč ostaja pozoren in pripravljen opraviti svojo dolžnost.

V Lukovem evangeliju na primer Jezus pravi: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel« (Lk 12,35-37). Biti čuječi, da bi zavarovali svoje srce in razumeli, kaj se v njem dogaja.

Gre za naravnanost duha kristjanov, ki pričakujejo končni Gospodov prihod, a razumemo jo lahko tudi kot običajno življenjsko držo, da bi se naše dobre odločitve, včasih sprejete po zahtevnem razločevanju, vztrajno in dosledno nadaljevale ter obrodile sadove.

Če ni čuječnosti, obstaja zelo velika nevarnost, da bo, kot smo že rekli, vse izgubljeno. To ni nevarnost psihološkega, temveč duhovnega reda, resnična past hudega duha. Ta nas pravzaprav čaka v trenutku, ko smo preveč prepričani vase. V tem je nevarnost: »Prepričan sem vase, zmagal sem, zdaj sem dobro.« To je trenutek, ki ga čaka hudi duh, ko nam gre vse kot po maslu, ko nam gre vse dobro in ko imamo, kot pravijo, »veter v jadrih«. V evangeljski priliki, ki smo jo slišali, je namreč rečeno, da nečisti duh, ko se vrne v hišo, iz katere je odšel, »jo najde prazno, pometeno in urejeno« (Mt 12,44). Vse je na svojem mestu, vse je urejeno, toda kje je gospodar hiše? Ni ga. Nikogar ni, ki bi bdel nad njo in jo varoval. V tem je težava. Gospodarja hiše ni, odšel je, je raztresen; ali pa je v hiši, vendar spi, tako da je videti, kot da ga ni. Ni buden, ni pozoren, ker je preveč prepričan vase in je izgubil ponižnost, da bi varoval svoje srce. Vedno moramo varovati svojo hišo, svoje srce, in ne biti raztreseni.

Hudi duh torej lahko to izkoristi in se vrne v hišo. A evangelij pravi, da se ne vrne sam, ampak skupaj s sedmimi drugimi duhovi, hujšimi od sebe (prim. Mt 12,45). Druščina prevarantov, banda malopridnežev. Toda – sprašujemo se – kako to, da lahko nemoteno vstopijo? Kako to, da gospodar tega ne opazi? Ali ni bil tako dober v razločevanju in jih je nagnal? Ali ni bi deležen tudi pohval prijateljev in sosedov za to hišo, hišo srca, tako lepo in elegantno, urejeno in čisto? Da, a morda se je ravno zaradi tega preveč zaljubil v hišo, se pravi vase, in je prenehal čakati na Gospoda, čakati na prihod Ženina; morda zaradi strahu, da bi uničil ta red, ni več nikogar sprejemal, ni vabil ubogih, brezdomcev, tistih, ki motijo … Eno je gotovo: tu je vmes slab ponos, domneva, da smo pravični, da smo dobri, da smo v redu. Ko preveč zaupamo vase in ne v Božjo milost, tedaj hudobec najde odprta vrata. Nato organizira ekspedicijo in si prilasti hišo. Jezus sklene: »Končno stanje tega človeka bo hujše od prvotnega« (Mt 12, 45).

Toda ali gospodar tega ne opazi? Ne, ker so to lepo vzgojeni demoni: vstopijo, ne da bi jih opazili, potrkajo na vrata, so vljudni. Praviš jim: »V redu je, pridi, vstopi.« In potem so na koncu oni tisti, ki zapovedujejo v tvoji duši. Bodite previdni pred temi hudički, demoni. Hudič je vljuden, ko se pretvarja, da je velik gospod. Kajti vstopi na naš način, da bi potem pokazal svojega. Varujte hišo pred to prevaro vljudnih demonov. In duhovna posvetnost gre vedno v to smer.

Dragi bratje in sestre, zdi se nemogoče, a tako je. Tolikokrat izgubimo in smo poraženi v bitkah zaradi pomanjkanja čuječnosti. Gospod nam je morda velikokrat dal mnogo milosti, na koncu pa nismo sposobni vztrajati v tej milosti in izgubimo vse, ker nam manjka čuječnosti: nismo varovali vrat. In potem nas prevara nekdo, ki pride zelo olikano in vstopi. Vsak lahko to tudi preveri, če pomisli na svojo osebno zgodovino. Ni dovolj opraviti dobrega razločevanja in sprejeti dobre odločitve. Treba je ostati čuječi, varovati milost, ki nam jo je dal Bog. Nekdo lahko reče: »Ko vidim nered, se takoj zavem, da je to hudič, da gre za skušnjavo.« Res je, a tokrat pride preoblečen v angela. Hudič se zna preobleči v angela, vstopi s prijaznimi besedami in te prepriča, na koncu pa je stanje slabše, kot na začetku. Treba je ostati čuječi, bdeti nad srcem. Če danes vprašam vas in sebe: »Kaj se dogaja v tvojem srcu?«, morda ne bom videl vsega, povedal bom eno ali dve stvari, a ne vsega. Biti čuječi v srcu, kajti čuječnost je znamenje modrosti, predvsem pa je znamenje ponižnosti, saj se bojimo padca. Ponižnost je glavna pot krščanskega življenja.

Vir: Vatican news

Foto: Vatican media

Obj.: HŠ