Med splošno avdienco v sredo, 21. decembra, je papež Frančišek ponovno govoril o razločevanju in v tokratni katehezi naredil neke vrste povzetek. Kot je dejal, je življenje zapleteno in če se ga ne naučimo brati, tvegamo, da ga bomo zapravili.

Življenje nas vedno postavi pred izbire in če jih ne sprejmemo zavestno, na koncu življenje samo izbere namesto nas ter nas popelje tja, kamor ne bi želeli. Vendar pa razločevanja ne opravimo sami. In zato je papež želel spregovoriti o nekaterih  pripomočkih, ki nam lahko olajšajo razločevanje, ki je nujno potrebno za duhovno življenje. Najprej je izpostavil Božjo besedo, zatem pa še prijateljski odnos z Jezusom. Povabil je tudi, naj se ne pozabimo pogovarjati s Svetim Duhom.

Svetopisemski odlomek: Ps 119,33-35.105

Úči me, Gospod, pot svojih zakonov,
čuval jo bom do konca.
Daj mi razumnost, da bom čuval tvojo postavo,
in se je držal z vsem srcem.
Vodi me po stezi svojih zapovedi,
kajti v njej je moje veselje.
Tvoja beseda je svetilka mojim nogam,
luč moji stezi.

Kateheza o razločevanju

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!

Nadaljujemo kateheze o razločevanju in se približujemo koncu. Kdor je do sedaj sledil katehezam, bi morda lahko pomislil: kako zapleteno je razločevanje! V resnici je življenje zapleteno in če se ga ne naučimo brati, tvegamo, da ga bomo zapravili, ga živeli za silo, dokler ne bomo obupali.

Med našim prvim srečanjem smo videli, da vedno, vsak dan, če to hočemo ali ne, opravljamo dejanja razločevanja: kaj jemo, beremo, na delu, v odnosih, v vsem. Življenje nas vedno postavi pred izbire in če jih ne sprejmemo zavestno, na koncu življenje samo izbere namesto nas ter nas popolje tja, kamor ne bi želeli.

Vendar pa razločevanja ne opravimo sami. Danes si natančneje oglejmo nekaj pripomočkov, ki nam lahko olajšajo to razločevanje, ki je nujno potrebno za duhovno življenje, čeprav smo se z njimi do neke mere že srečali v teh katehezah. Toda povzetek nam bo v veliko pomoč.

Prva nepogrešljiva pomoč je poseganje po Božji besedi in nauku Cerkve. Pomagata nam brati, kaj se dogaja v našem srcu, in se naučiti prepoznati Božji glas ter ga ločiti od drugih glasov, za katere se zdi, da se vsiljujejo naši pozornosti, a nas nazadnje naredijo zmedene. Sveto pismo nas opozarja, da glas Boga odmeva v brezvetrju, pozornosti, tišini. Pomislimo na izkušnjo preroka Elija: Gospod mu ne govori v vetru, ki lomi skale, ne v ognju ali potresu, temveč mu govori v lahni sapici (prim. 1 Kr 19,11-12). To je zelo lepa podoba, ki nam pomaga razumeti, kako govori Bog. Božji glas se ne vsiljuje, Božji glas je diskreten, spoštljiv, upal bi si reči: Božji glas je ponižen in prav zato pomirjujoč. Samo v miru lahko vstopimo v svojo globino in prepoznamo pristne želje, ki jih je Gospod položil v naše srce.

In velikokrat ni lahko vstopiti v ta mir srca, ker smo prezaposleni, tako in drugače, ves dan … Toda, prosim, malo se umirite, vstopite vase. Za dve minuti se zaustavite. Poglejte, kaj čuti vaše srce. To nam bo zelo pomagalo […] Prepustimo se umirjenosti, v kateri se takoj oglasi Božji glas.

Božja beseda za vernika ni navadno besedilo. Božja beseda je živa navzočnost, je delo Svetega Duha, ki tolaži, poučuje, daje luč in moč, počitek in veselje do življenja. Brati Sveto pismo, prebrati nek odlomek, eden ali dva delčka Svetega pisma, so kot majhni telegrami Boga, ki gredo naravnost do srca. Božja beseda je nekakšnem predokus nebes. To je dobro razumel veliki svetnik in pastir Ambrož, milanski škof, ki je zapisal: »Ko berem božje spise, se Bog ponovno sprehaja po zemeljskem raju. S Svetim pismom odpremo vrata Bogu, da se lahko sprehaja.

Ta čustven odnos do Svetega pisma, do svetih spisov, do evangelija vodi v čustven odnos z Gospodom Jezusom: ne bojte se tega! Srce govori srcu. To je še ena nenadomestljiva pomoč. Velikokrat lahko imamo izkrivljeno predstavo o Bogu in ga vidimo kot jeznega sodnika, strogega sodnika, pripravljenega, da nas zaloti pri napaki. Nasprotno pa nam Jezus razkriva Boga, polnega sočutja in nežnosti, ki je pripravljen žrtvovati samega sebe, samo da bi nam prišel naproti, tako kot oče v priliki o izgubljenem sinu (prim. Lk 15,11-32). […] Božja beseda se dotakne srca in ti spremeni življenje. To sem velikokrat videl, velikokrat. Bog nas namreč noče uničiti, Bog želi, da smo močni in vsak dan boljši.

Kdor ostane pred Križanim, začuti nov mir in se nauči, da se ne boji Boga, kajti Jezus na križu nikogar ne ustrahuje. Je podoba popolne nemoči in hkrati najgloblje ljubezni, ki se je sposobna za nas soočiti z vsako preizkušnjo. Svetniki so vedno imeli posebno ljubezen do križanega Jezusa. Pripoved o Jezusovem trpljenju je glavna pot, kako se soočiti z zlom, ne da bi bili premagani; na njej ni obsojanja in niti ne vdanosti, saj jo prečka večja luč, velikonočna luč, ki nam omogoča, da v teh strašnih dejanjih vidimo večji načrt, ki ga nobena ovira, prepreka ali neuspeh ne more onemogočiti.

Božja beseda ti vedno pomaga pogledati z druge strani, to pomeni, da je tu križ, ki je grd, vendar je tu še nekaj drugega, upanje, vstajenje. Božja beseda ti odpira vsa vrata, saj je On vrata, On je Gospod. Vzemimo v roke evangelij, Sveto pismo: pet minut na dan, nič več. S sabo, v torbi, nosite žepni evangelij, in ko ste na poti, ga vzemite v roke in malo berite … čez dan, kratek del, naj se Božja beseda približa srcu. Delajte tako in videli boste, kako se bo spremenilo vaše življenje. Z bližino Božje besede. […] Vzemi s sabo evangelij in ga beri, vsaj eno minuto na dan.

Zelo lepo je razmišljati o življenju z Gospodom kot odnosu prijateljstva, ki raste dan za dnem. Razmišljajmo o Bogu, ki nas ljubi, ki nas želi kot prijatelje. Prijateljstvo z Bogom zmore spremeniti srce; to je eden od velikih darov Svetega Duha, usmiljenje, ki nam omogoča prepoznati očetovstvo Boga. Imamo nežnega Očeta, ljubečega Očeta, Očeta, ki nas ljubi, ki nas je vedno ljubil: ko to doživimo, se nam stopi srce in izginejo dvomi, strahovi, občutki nevrednosti. Nič ne more nasprotovati tej ljubezni ob srečanju z Gospodom.

In to nas spominja na še eno veliko pomoč: dar Svetega Duha, ki je prisoten v nas in nas poučuje, oživlja Božjo besedo, ki jo beremo, svetuje nove pomene, odpira vrata, ki se zdijo zaprta, kaže življenjske poti tam, kjer se zdi, da obstajata samo mrak in zmedenost. Sprašujem vas: ali molite k Svetemu Duhu? Pa kdo je to? Veliki neznanec? Molimo k Očetu, molimo k Jezusu, a pozabimo na Duha. Enkrat sem imel katehezo za otroke in sem jih vprašal: »Kdo med vami ve, kdo je Sveti Duh?« In en otrok je odgovoril: »Paralitik.« Slišal je »Paraklit« in je mislil, da gre za paralitika. In tolikokrat – to mi je dalo misliti – je za nas Sveti Duh tam, kot da bi bil oseba, ki ne šteje. Sveti Duh je tisti, ki oživlja vašo dušo! Pustite mu vstopiti. Govorite z Duhom, kot govorite z Očetom, kot govorite s Sinom: govorite s Svetim Duhom, ki nima nič s paralitikom. Obstaja moč Cerkve, ki te vodi naprej. Sveti Duh je razločevanje v delovanju, Božja navzočnost v nas, je dar, največji dar, ki ga Oče daje tistim, ki ga prosijo (prim. Lk 11,13). In kako ga Jezus imenuje? »Dar.« »Ostanite tukaj v Jeruzalemu in čakajte na Božji dar, ki je Sveti Duh.« Zanimivo je živeti v prijateljstvu s Svetim Duhom. Spreminja te in ti daje rast.

Brevir začenja glavne molitve v dnevu z vzklikom: »O Bog, ozri se name in me poslušaj, Gospod, pridi in mi pomagaj!« Gospod, pomagaj mi, ker sam ne morem naprej, ne morem ljubiti, ne morem živeti. Ta prošnja za rešitev je neukrotljiva prošnja, ki izvira iz globin našega bitja. Razločevanje je namenjeno prepoznavanju odrešenja, ki ga je Gospod storil v mojem življenju; opominja me, da nikoli nisem sam in da če se borim, je to zato, ker je pomembno, kar je v igri. Sveti Duh je vedno z nami. […] Ne odstranite pogovora s Svetim Duhom. Dopustite ta pogovor s Svetim Duhom. S temi pripomočki, ki nam jih daje Gospod, se nam ni treba bati. Pogumno in veselo naprej!


Vir: Vatican news

Foto:  Vatican media
Obj.: HŠ