Smrt nedolžnih

V popolnost božične noči, ki jo začutimo zaradi svetosti rojstva malega deteta, kljub revščini hlevčka, kjer se zgodi rojstvo Odrešenika, danes zareže praznik, ki bi ga najraje preskočili. Angel sicer poseže in pod Jožefovim varstvom se Sveta družina reši, vseeno pa se v Betlehemu in okolici v tistih dneh oglasijo kriki majhnih dečkov in jok njihovih mater. Zato smo v evangeliju slišali: »Rahela je jokala po svojih otrocih in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več.«

Drama zaradi Herodove oblasti željnosti, ljubosumja, prevare in jeze je rodila smrt mnogih. Bolečina mnogih mater je bila neizmerna.

Ko se danes spominjamo vseh teh nedolžnih otrok, ki so dali življenje za našega Gospoda, se nam na prvi pogled zdi, da je svet danes vseeno lepši, blažji, bolj prijazen. Pa je res? Zlorab nedolžnosti otrok namreč ni tako malo.

V našem kulturnem okolju ne žrtvujemo nedolžnih otrok, ker je otroško življenje vseeno neka vrednota. Pa je res? Sprašujem pa se:  Kaj pa vsi tisti, ki nimajo priložnosti zaživeti, ki umrejo, še preden bi jih kdorkoli ljubeče popestvoval? Ki jih iztrgajo iz telesa matere v imenu neke svobode odločanja? Ki nimajo nobene pravice, nobenega glasu, nobenega odvetnika… Nobene ljubezni. Naši, sodobni nedolžni otroci ne umirajo v zavetju noči. Umirajo javno. In to dejstvo se skuša predstavljati kot posebno civilizacijsko pridobitev.  Umirajo iz razlogov, zaradi katerih me je včasih sram, da pripadam tej civilizaciji.

Toliko bolj sem danes hvaležen svoji pokojni mami, ki se je pred 58 leti odločila za življenje in mene in mojega brata dvojčka sprejela in kljub naročilu zdravnikov, ki so odločili, da je nosečnost dvojčkov rizična in je potreben splav, zmogla podpis in sprejela tveganje in odšla z bolnišnice, naju donosila, rodila in vzgojila da sva to kar sva. Na današnji dan, dan nedolžnih Betlehemskih otrok vedno že zgodaj zjutraj prosim za pogumne in ponosne mame, ki bodo sposobne tudi tveganja, ko se bodo odločale za življenje.

Pa ni samo kultura splavljanja nedolžnih tista, ki me žalosti. Opazujem svet okoli sebe, ki prepričuje, da je potrebno otroka »dovolj zgodaj« pravilno seznaniti s svetom drog, pornografije, vsakovrstnih zlorab, krivic,…, ker se sicer zna zgoditi, da se bo s tem srečal na neprimeren način in ob nepravem času. Že pogovor o tem, da je svet grd in umazan, namreč na nek način podira nedolžno podobo, ki jo vsak otrok nosi v srcu. Ampak, baje ne smemo otrok zavijati v vato.

Ne zavedamo pa se, da nedolžnost otroka odrasli uničujemo vsakič, ko ugotovi, da nam ne more povsem zaupati.

V tem mesecu se je zaključilo leto svetega Jožefa. Jožef, ki je med drugim tudi zavetnik nerojenih otrok, je lahko zelo blizu staršem v tem žalovanju. Sam more razumeti stisko očetov, ki se bojijo očetovstva, in v varstvo sprejeti matere, ki so se znašle v stiski.

Prav  je, da današnji dan dobi svoje mesto in ustvarja čas in prostor za solze in resnično tolažbo, ki jo lahko da le Bog.

Ostaja nam le molitev k Očetu in priprošnja k nedolžnim otročičem, ki sedijo blizu Novorojenega. Molimo danes mogoče tako: Novorojeni! Varuj vse naše otroke zlasti pred tem, da bi jim pod težo življenja iz oči izginila otroška nedolžnost.

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ