Silvestrovo – hvaležnost

Danes na zadnji dan leta naj bi se zahvalili Bogu za vse in zato premišljujem: Kaj je temelj hvaležnosti? Mogoče jo največkrat povezujemo s tem, da se zahvaljujemo za nekaj, kar prejmemo ali nekaj, kar nam gre dobro. Pa vendar če pogledamo okrog sebe, so otroci, ki imajo manj, pogosto bolj hvaležni od tistih, ki imajo več. Od česa je potem hvaležnost odvisna? Ali od tega, da je bogastvo oz. vrednota težko pridobljena? A tudi to je zelo relativno. Nekdo stvari ceni kot dar, drugi pa ne. Tisti, ki se trudi, pogosto vse pripiše sebi in ne vidi drugega. Ne nazadnje pa veliko stvari sploh ni odvisnih od našega prizadevanja. Lepo vreme, prijateljstvo, mir, zdravje, vse to je pogosto preprosto le dar. Nekdo je zanj hvaležen, drugi ne. Zakaj? Od česa je pravzaprav odvisna hvaležnost?

Hvaležni smo le, če je v nas globoko in trdno zaupanja, da je Bog neskončno dober, ne glede na to ali se nam godi krivica ali živimo v blagostanju. Resnično hvaležni bomo le, če bomo vedno verjeli, da je Bog vedno z nami, da skrbi za nas kot dober oče in v celoti poskrbi za nas.

Zdi se, da današnji kristjan ne ve, kaj naj mu vera ravno pomaga, saj gre tudi brez nje. No, prepričan sem, da se pri hvaležnosti brez vere konkretno zalomi. Brez vere lahko rečemo hvala, ko nekaj dobimo, težko pa rečemo hvala, ko nečesa ne dobimo. Tu se začne vera. Pomislimo, ali lahko rečemo: Bogu hvala, ko gre vse narobe. No, najbrž je to redko, a to je zame hvaležnost, vse drugo je trgovina.

Svet je razdeljen na dvoje: kdor se ne zahvaljuje in kdor se zahvaljuje; kdor vse vzame, kot da mu to pripada, in kdor vse sprejme kot dar, kot milost. Če na življenje gledamo na ta način, ‘hvala’ postane vodilni motiv naših dni. Velikokrat pozabimo reči ‘hvala’.

Za nas kristjane je zahvaljevanje dalo ime najbolj bistvenemu zakramentu, kar jih je: evharistiji. Grška beseda namreč pomeni ravno to: zahvala. Kristjani kot vsi verniki slavijo Boga za dar življenja. Živeti pomeni predvsem prejeti, prejeti življenje. Vsi se rodimo, ker je nekdo za nas želel življenje. In to je samo prvi v dolgi vrsti dolgov, ki ga imamo, ko živimo. Dolgovi hvaležnosti.

Ta ‘hvala’, ki ga moramo stalno izrekati, ta ‘hvala’, ki je kristjanu skupen z vsemi, se razširi v srečanju z Jezusom. Jezusov prihod je pogosto izzval veselje in slavljenje Boga v tistih, ki so ga srečali. Pripovedi o božiču so polne častilcev z razširjenim srcem ob prihodu Odrešenika. In tudi mi smo bili poklicani, da sodelujemo pri tem neizmernem veselju.

To je jedro: ko se zahvališ, izraziš gotovost, da si ljubljen. In to je velik korak: imeti gotovost, da si ljubljen. Gre za odkritje ljubezni kot sile, ki vodi svet. Nismo več blodeči popotniki, ki hodijo sem in tja: imamo dom, prebivamo v Kristusu, in iz tega ‘bivališča’ opazujmo ves ostali svet, in ta se nam pokaže neskončno lepši. Smo otroci ljubezni, smo bratje ljubezni.  Poskušajmo vedno biti v veselju srečanja z Jezusom. Gojimo radost.

Nasprotno nas nehvaležnost, vedno pušča žalostne in same.

Če znamo biti hvaležni tudi svet postane boljši, morda samo malo, a to je dovolj za posredovanje kančka upanja. Svet potrebuje upanje. In s hvaležnostjo, s to držo zahvaljevanja, posredujemo nekoliko upanja.

Apostol Pavel piše v prvem pismu Tesaloničanom: ‘Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte’ (1 Tes 5,17-19). Lep program za življenje. Naj nas vodi v hvaležnost. Zato naj danes končam s preprosto a iskreno besedo: Hvala.

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Pears2295/Getty images

Obj.: HŠ