Papež Frančišek je med homilijo spregovoril o dveh gestah pastirjev

Gre namreč za bistveni podatek vere, predvsem pa za zelo lepo novico. Bog ima Mater in se je s tem za vedno vezal na našo človeškost, kakor otrok na mamo, do te mere, da je naša človeškost njegova človeškost. Gre za tako prodorno in tolažečo resnico, da je zadnji koncil, ki so ga tukaj obhajali, zatrdil: »Božji Sin se je s svojim učlovečenjem, na neki način združil z vsakim človekom. S človeškimi rokami je delal, s človeškim razumom je razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem ljubil. Rojen iz Device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v grehu« (Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 22). Poglejte, kaj je storil Bog, ko se je rodil iz Marije? Pokazal je konkretno ljubezen do naše človeškosti, ker jo je v resnici in v polnosti sprejel. Bratje in sestre, Bog nas ne ljubi z besedami, temveč z dejanji; ne od zgoraj, od daleč, temveč od blizu, prav od znotraj našega mesa, ker je v Mariji Beseda meso postala, ker v Kristusovih prsih še naprej bije meseno srce, ki trepeče za vsakega od nas.

Sveta Božja Mati! O tem nazivu je bilo napisanih veliko knjig in veličastnih razprav. Toda te besede so še zlasti vstopile v srce svetega Božjega ljudstva po najbolj preprosti in domači molitvi, ki spremlja potek dneva skozi najbolj naporne trenutke in najbolj drzna upanja: Zdravamariji. Po nekaterih stavkih iz Božje Besede, se drugi del molitve začne takole: »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike«. Ta vzklik je pogosto zaznamoval naše dni in omogočil, da se je Bog po Mariji približal našemu življenju in naši zgodovini. Na vzklik: Mati Božja, prosi za nas grešnike, moljen v najrazličnejših jezikih, ob jagodah rožnega venca in v stiski, pred sveto podobo ali na ulici, se Mati Božja vedno odzove, usliši na naše prošnje, nas blagoslavlja s svojim Sinom v naročju, prinaša nam nežnost učlovečenega Boga. Z eno besedo, daje nam upanje. In mi, na začetku tega leta, potrebujemo upanje kot dežela dežja. Leto, ki se odpira v znamenju Matere Boga in naše Matere, nam sporoča, da je ključ upanja Marija, antifona upanja pa je vzklik: Sveta Božja Mati! Danes izročimo Presveti Materi ljubljenega zaslužnega papeža Benedikta XVI., da ga spremlja pri njegovem prehodu iz tega sveta k Bogu.

Posebej molimo k Materi za otroke, ki trpijo in nimajo več moči za molitev, za številne brate in sestre, ki jih je v mnogih delih sveta prizadela vojna, ki preživljajo te praznične dni v temi in v mrazu, v bedi in strahu, potopljeni v nasilje in brezbrižnost! Za tiste, ki nimajo miru, vzklikajmo k Mariji, ženi, ki je na svet prinesla Kneza miru (prim. Iz 9,5; Gal 4,4). V njej, Kraljici miru, se uresničuje blagoslov, ki smo ga slišali v prvem berilu: »Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir« (4 Mz 6,26). Po rokah Matere želi mir Boga vstopiti v naše domove, v naša srca, v naš svet. Toda kako ga sprejeti?

Pustimo se svetovati protagonistom današnjega evangelija, ki so prvi videli Mater z Detetom: betlehemskim pastirjem. Bili so revni ljudje in morda celo precej grobi in tudi tisto noč so delali. Prav oni, ne modri in tudi ne mogočniki, so prvi prepoznali Boga blizu, Boga, ki je prišel ubog in je rad z ubogimi. Pri pastirjih evangelij poudarja predvsem dve zelo preprosti potezi, ki pa nista vedno lahki. Pastirji so šli in videli. Dve gesti: iti in videti.

Najprej iti. Besedilo pravi, da so pastirji šli brez odlašanja (prim. Lk 2,16). Niso mirovali. Bila je noč, morali so paziti na svoje črede in zagotovo so bili utrujeni. Lahko bi počakali na zoro, počakali bi, da sonce vzide, da bi šli pogledat Dete, ki leži v jaslih. Namesto tega so šli brez odlašanja, saj se je treba ob pomembnih stvareh odzvati takoj, ne pa odlašati, ker »milost Duha ne vključuje počasnosti« (S. AMBROGIO, Commento su san Luca, 2). In tako so našli Mesija, tistega, ki so ga pričakovali stoletja in ki so ga mnogi iskali.

Bratje, sestre, da bi sprejeli Boga in njegov mir, ne smemo mirno sedeti in ne smemo udobno čakati, da se stvari izboljšajo. Moramo vstati, zgrabiti priložnost milosti, iti, tvegati, potrebno je tvegati. Danes, na začetku leta, bi bilo dobro, da se namesto razmišljanja in upanja, da se bo kaj spremenilo, vprašamo: »Kam želim letos iti? Do koga bom šel in mu naredil kaj dobrega?« Mnogi v Cerkvi in ​​družbi pričakujejo dobro, ki ga lahko daš ti in samo ti, tvoje služenje. In soočeni z omrtvičujočo lenobo in hromečo brezbrižnostjo, soočeni s tveganjem, da se omejimo na sedenje pred zaslonom z rokami na tipkovnici, nas pastorji danes spodbujajo, da gremo, da nas gane to, kar se dogaja v svetu, da si umažemo roke, da delamo dobro, da opustimo toliko navad in udobja, da se odpremo Božjim novostim, ki jih najdemo v ponižnosti služenja, v pogumu poskrbeti za drugega. Bratje in sestre, posnemajmo pastirje: pojdimo!

Ko so prispeli, pravi evangelij, so pastirji »našli Marijo in Jožefa ter dete, ki je ležalo v jaslih« (v. 16). Nato ugotavlja, da so šele »ko so ga videli« (v. 17) začeli, polni začudenja, drugim pripovedovati o Jezusu ter slaviti in hvaliti Boga za vse, kar so slišali in videli (prim. vv. 17-18.20). ). Prelomnica je bila: videti ga. Pomembno je videti, zaobjeti s pogledom, ostati kot pastirji pred Detetom, ki je v naročju Matere. Ne da bi karkoli rekli, ne da bi karkoli vprašali, ne da bi karkoli naredili. Gledati v tišini, častiti, z očmi sprejemati tolažilno nežnost učlovečenega Boga, njegove in naše Matere. Na začetku leta, med številnimi novostmi, ki bi jih človek rad doživel, in mnogimi stvarmi, ki bi jih radi počeli, posvetimo čas gledanju, torej odpiranju oči in ohranjanju odprtih za tisto, kar je pomembno: za Boga in za druge. Imejmo pogum začutiti začudenje srečanja, ki je slog Boga, kar je popolnoma drugačno od zapeljevanja sveta, ki te pomirja. Čudenje pred Bogom, srečanje z njim, ti da mir. Medtem ko te drugo samo omrtviči ter te pomiri.

Kako pogosto, ujeti v naglico, nimamo niti časa, da bi se za minuto ustavili v Gospodovi družbi, da bi prisluhnili njegovi Besedi, molili, častili, hvalili … Enako je glede drugih: ujeti v naglico ali protagonizem, nimajo časa prisluhniti ženi, možu, se pogovoriti z otroki, jih vprašati, kako jim gre v notranjosti, ne le kako jim gre z učenjem in zdravjem. In kako dobro je prisluhniti starejšim, dedku in babici, pogledati v globino življenja ter znova odkriti korenine. Vprašajmo se torej, ali znamo videti, kdo živi poleg nas, kdo živi v naši stavbi, koga srečujemo vsak dan na ulicah. Bratje, sestre, posnemajmo pastirje: učimo se videti! Naučimo se gledati in razumeti s srcem to, kar vidimo.

Pojdi in glej. Danes je Gospod prišel med nas in Sveta Božja Mati nam ga postavlja pred oči. Ponovno odkrijmo v zagonu iti in v čudenju videti, skrivnosti, da bo to leto resnično novo ter bomo premagali utrujenost ostati na mestu ali lažen mir, ki ga prinaša zapeljevanje.

In sedaj, bratje in sestre, vse vas vabim, da gledamo Marijo in ji trikrat zakličimo: Sveta Božja Mati, kakor je to storilo ljudstvo v Efezu! Sveta Božja Mati! Sveta Božja Mati! Sveta Božja Mati!