Kateheza o duhovnem spremljanju

Kateheza o razločevanju: Duhovno spremljanje

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Preden začnemo to katehezo bi želel, da se pridružimo vsem, ki so tukaj ob nas, da bi poklonili Benediktu XVI. Svojo misel namenjam njemu, ki je bil velik učitelj katehez. Njegova pronicljiva in vljudna misel ni bila avtoreferencialna, temveč cerkvena, saj nas je vedno želel spremljati v srečanje z Jezusom. Jezus, vstali Križani, Živi in Gospod, je bil cilj h kateremu nas je papež Benedikt vodil in nas držal za roko. Naj nam pomaga v Kristusu ponovno odkriti veselje verovanja in upanje življenja.

S to današnjo katehezo zaključujemo cikel, posvečen temi razločevanja, in sicer z sklenitvijo razprave o pripomočkih, ki lahko in morajo podpirati ta proces razločevanja. Eden od teh je duhovno spremljanje, ki je pomembno predvsem za spoznanje sebe, kar je, kot smo videli, nepogrešljiv pogoj razločevanja. Če se sami gledamo v ogledalo, nam to vedno ne pomaga, saj si lahko podobo izmislimo. A pogledati se v ogledalo s pomočjo drugega lahko zelo pomaga, saj ti drugi pove resnico in to ti pomaga.

Božja milost v nas vedno deluje na našo naravo. Če pomislimo na evangeljsko priliko, lahko milost primerjamo z dobrim semenom, naravo pa z zemljo (prim. Mk 4,3-9). Predvsem je pomembno, da se pustimo spoznati, ne da bi se bali deliti svoje bolj krhke vidike, v katerih smo bolj občutljivi, šibki ali se bojimo, da nas bodo obsojali. Pustiti se spoznati, pokazati se osebi, ki nas spremlja na življenjski poti. Ne, da odloča namesto nas, ampak da nas spremlja. Kajti krhkost je v resnici naše pravo bogastvo, ki se ga moramo naučiti spoštovati in sprejemati, saj nas, ko jo izročimo Bogu, naredi sposobne nežnosti, usmiljenja in ljubezni. Gorje ljudem, ki se ne čutijo krhki: so strogi, diktatorski. Ljudje, ki ponižno prepoznajo svojo krhkost pa so bolj razumevajoče do drugih. Krhkost nas naredi človeške. Ni naključje, da nas prva od treh Jezusovih skušnjav v puščavi – tista, povezana z lakoto – poskuša oropati naše krhkosti in nam jo predstavi kot zlo, ki se ga moramo znebiti, kot oviro, da bi bili podobni Bogu. V resnici pa je naš najdragocenejši zaklad: Bog je namreč, da bi nas naredil podobne sebi, želel do konca deliti z nami našo krhkost. Glejmo križ: Boga, ki se je spustil v krhkost. Poglejmo jaslice, ki predstavljajo veliko človeško šibkost. On je z nami delil našo šibkost.

Duhovno spremljanje, če je poslušno Svetemu Duhu, pomaga razkrinkati nesporazume, tudi zelo resne, v razmišljanju o sebi in v odnosu z Gospodom. Evangelij nam predstavi več primerov Jezusovih razjasnjujočih in osvobajajočih pogovorov. Pomislimo na primer na tiste s Samarijanko, z Zahejem, z grešnico, z Nikodemom, z učencema iz Emavsa. Osebe, ki se resnično srečajo z Jezusom, se ne bojijo odpreti svojega srca, mu pokazati svoje ranljivosti, nezadostnosti in šibkosti. Na ta način njihova delitev sebe postane izkušnja odrešenja, odpuščanja, ki ga prejmejo zastonj.

Drugemu pripovedovati o tem, kar smo doživeli ali kar iščemo, nam pomaga najti jasnost v nas samih, s tem ko na svetlo postavimo mnoge misli, ki prebivajo v nas in nas pogosto vznemirjajo s svojimi vztrajnimi refreni. Koliko krat nam v temnih trenutkih pridejo takšne misli: »Vse sem naredil narobe, nič nisem vreden, nihče me ne razume, nikoli mi ne bo uspelo, usojen mi je propad.« Lažne in strupene misli, ki nam jih pogovor z drugim pomaga razkrinkati, da se lahko čutimo ljubljeni in spoštovani s strani Gospoda takšni, kakršni smo, sposobni delati dobre stvari zanj. S presenečenjem odkrivamo drugačne načine gledanja na stvari, znamenja dobrote, ki so vedno prisotna v nas. Res je, svoje slabosti lahko delimo z drugim, s tistim, ki nas spremlja v življenju, v duhovnem življenju, z učiteljem duhovnega življenja, pa naj bo laik ali duhovnik, in mu rečemo: »Poglej, kaj se mi dogaja: nesrečnež sem, te stvari se mi dogajajo.« In kdor nas spremlja odgovori: »Ja, vsi imamo te stvari.« To nam pomaga, da jih dobro razjasnimo in vidimo, od kod izhajajo njihove korenine, ter jih tako premagamo.

Kdor spremlja, ne nadomešča Gospoda, ne opravlja dela namesto spremljane osebe, ampak hodi ob njej, jo spodbuja k razumevanju tistega, kar se dogaja v njenem srcu, kraju par excellence, kjer govori Gospod. Duhovni spremljevalec, ki ga imenujemo duhovni voditelj – ta izraz mi ni všeč: recimo duhovni spremljevalec, je boljši – je tisti, ki ti reče: »Ampak, dobro, poglej tukaj, poglej tukaj.« Opozori te na stvari, ki morda minejo; pomaga nam bolje razumeti znamenja časov, Gospodov glas, glas skušnjavca, glas težav, ki jih ne morem premagati. Zato je zelo pomembno, da ne hodite sami. Obstaja moder afriški pregovor, ki pravi: »Če hočeš priti hitro, hodi sam; če hočeš priti varno, hodi z drugimi.« Hodi v spremstvu, hodi s svojim ljudstvom. To je pomembno. V duhovnem življenju je bolje, če nas spremlja nekdo, ki pozna naše stvari in nam pomaga. To je duhovno spremljanje.

Spremljanje je lahko rodovitno, če je tako na eni kot drugi strani prišlo do izkušnje sinovstva in duhovnega bratstva. Da smo Božji otroci, odkrijemo v trenutku, ko odkrijemo, da smo bratje, otroci istega Očeta. Zato je nujno biti del skupnosti na poti. Nismo sami, smo ljudje enega ljudstva, naroda, mesta, ki hodi, cerkve, župnije, skupine … skupnost na poti. H Gospodu ne gremo sami. To moramo dobro razumeti. Kot v evangeljski zgodbi o hromem smo pogosto podprti in ozdravljeni zaradi vere nekoga drugega (prim. Mr 2,1-5), ki nam pomaga hoditi dalje. Kajti vsi mi imamo včasih notranje ohromitve in potreben je nekdo, ki nam pomaga premagati ta konflikt. H Gospodu ne moremo iti sami, to si dobro zapomnimo. Spet drugič smo mi tisti, ki prevzamemo to nalogo za brata ali sestro in smo spremljevalci druge osebe. Brez izkušnje sinovstva in bratstva lahko spremstvo povzroči nerealna pričakovanja, nesporazume in oblike odvisnosti, ki osebo puščajo v otroškem stanju. Spremljanje, a kot Božji otroci in med seboj bratje.

Devica Marija je učiteljica razločevanja: govori malo, posluša veliko in to hrani v srcu (prim. Lk 2,19). Tri Marijine drže: malo govori, veliko posluša in varuje v srcu. In ko nekajkrat spregovori, pusti znamenje. V Janezovem evangeliju je zelo kratek stavek, ki ga je izrekla Marija in je napotilo za kristjane vseh časov: »Storite, kar koli vam reče« (prim. Jn 2,5). Marija ničesar ne vzame zase, ampak kaže na Jezusa. Storite, kar vam pravi Jezus. Marija ve, da Gospod govori v srcu vsakega izmed nas, in nas prosi, da to besedo spremenimo v dejanja in odločitve. Ona je to znala storiti bolje kot kdor koli drug in dejansko je prisotna v temeljnih trenutkih Jezusovega življenja, še posebej v poslednji uri smrti na križu.

Dragi bratje in sestre, sklenimo serijo katehez o razločevanju: razločevanje je umetnost, ki se je lahko naučimo in ki ima svoja lastna pravila. Če se ga naučimo pravilno, nam omogoča živeti duhovno izkušnjo na vedno lepši in bolj urejen način. Predvsem pa je razločevanje Božji dar, za katerega je treba vedno prositi, ne da bi se imeli za strokovnjake in samozadostne. Gospod, daj mi milost razločevanja v trenutkih življenja, kaj moram storiti, kaj moram razumeti. Daj mi milost razločevanja in daj mi osebe, ki mi bodo pomagale razločevati.

Gospodov glas lahko vedno prepoznamo, saj ima svojstven stil, je glas, ki pomirja, spodbuja in opogumlja v težavah. Evangelij nas na to nenehno spominja: »Ne boj se, ne boj se.« Kako lepa je ta angelova beseda, namenjena Mariji (prim. Lk 1,30) po Jezusovem vstajenju. »Ne boj se. Naj vas ne bo strah,« je ravno Gospodov stil: »Ne boj se!« »Ne boj se!« Gospod ponavlja danes tudi nam: »Ne boj se!« Če zaupamo njegovi besedi, bomo dobro odigrali igro življenja in bomo lahko pomagali drugim. Kot pravi psalm, njegova Beseda je svetilka našim korakom in luč na naši poti (prim. Ps 119,105). Hvala.

VIr: Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: HŠ