Če hočeš me moreš očistiti

Dogodek ozdravljenja gobavca se zgodi v treh kratkih korakih: bolnikova prošnja, Jezusov odgovor in posledice čudežnega ozdravljenja. Gobavec je Jezusa na kolenih prosil in mu rekel: ‘Če hočeš, me moreš očistiti’ . Gobavčeva prošnja dokazuje, da kadar se postavimo pred Jezusa, ni treba imeti dolgih govorov. Dovolj je le nekaj besed, če jih le spremlja zaupanje v njegovo vsemogočnost in njegovo dobroto. Zaupati Bogu namreč pomeni, da se prepustimo njegovemu neskončnemu usmiljenju.

 Na to ponižno in zaupljivo molitev se je Jezus odzval z najglobljo držo svoje duše, s sočutjem. Sočutje je zelo globoka beseda in pomeni ‘čutiti z drugim’. Kristusovo srce razodeva očetovsko sočutje Boga do človeka, ki se mu približa ter se ga dotakne. Ta podrobnost je zelo pomembna. Jezus je ‘iztegnil roko, se ga dotaknil… in takoj je gobavost izginila in bil je očiščen’. Božje usmiljenje gre preko vsake pregrade in Jezusova roka se je dotaknila gobavca. Ni se držal varnostne razdalje in tudi ni pooblastil koga drugega, temveč se je neposredno izpostavil okužbi našega zla. S tem je naše zlo postalo kraj stika: On, Jezus, sprejme od nas našo bolno človeškost, mi pa od njega prejmemo zdravo in ozdravljajočo človeškost. To se zgodi vsakič, ko z vero prejmemo zakrament. Jezus se nas ‘dotakne’ in nam podari svojo milost. V tem primeru pomislimo predvsem na zakrament sprave, ki nas ozdravi gobavosti greha.

Še enkrat nam evangelij pokaže, kako se odzove Bog na naše zlo. Ne pride nam ‘predavat’ o bolečini, prav tako ne pride, da bi odstranil s sveta trpljenje in smrt, temveč pride ter sprejme nase težo naše človeške pogojenosti in jo nosi vse do konca, da bi nas tega korenito in dokončno osvobodil. Kristus se bojuje z zlom in trpljenjem sveta tako, da si ju naloži nase in ju premaga z močjo Božjega usmiljenja.

Nam danes evangelij ozdravljenja gobavca pravi, da, če hočemo biti resnični Jezusovi učenci, smo poklicani postati združeni z Njim – orodje njegove usmiljenje ljubezni ter prerasti vsakovrstno izključevanje. Da bomo ‘Kristusovi posnemovalci’  do revnega in bolnega, se ga ne smemo bati pogledati v oči ter se mu približati z nežnostjo in sočutjem, se ga dotakniti in ga objeti. Sprašujem vas: Ko pomagate drugim, jih gledate v oči? Jih sprejmete brez strahu, da se jih boste morali dotakniti? Jih sprejmete z nežnostjo? Pomislite na to, kako jim pomagate, ali z distanco ali z nežnostjo in bližino?

Koliko krat srečamo reveža, ki nam pride naproti! Lahko smo velikodušni, lahko se nam zasmili, a običajno se ga ne dotaknemo. Damo mu kovanec, a izogibamo se, da bi se dotaknili njegove roke. In tako pozabljamo, da je tisti človek Kristusovo telo! Jezus nas uči, naj se ne bojimo dotakniti se reveža in izključenega, ker v njiju je On. Dotakniti se reveža nas lahko očisti hinavščine in v nas povzroči skrb za njegov položaj.

Potem ko Jezus ozdravi gobavca, mu naroči, naj o tem z nikomer ne govori To Jezusovo naročilo nam kaže da  milost, ki deluje v nas, ne išče senzacionalnosti. Običajno deluje diskretno in brez hrupa. Da bi ozdravila naše rane in nas vodila po poti svetosti, potrpežljivo oblikuje naše srce po Gospodovem Srcu, da bi tako vedno bolj prevzemali njegove misli in čustva.

Spodbujam vas, da z iskrenostjo pomislimo nase, na svojo revščino, vsak ima svojo. Koliko krat jih prekrijemo s hinavščino ‘lepih manir’. In ravno takrat je pomembno, da ostanemo sami, pokleknemo pred Boga in molimo: ‘Gospod, če hočeš, me moreš očistiti’. Storimo tako vsak večer pred spanjem.

Če je zlo nalezljivo, je nalezljivo tudi dobro. Zaradi tega je potrebno, da je v nas vedno več dobrega. Pustimo se ‘okužiti’ dobremu in ‘okužujmo’ z dobrim.

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: Rattanakun

Obj.: HŠ