Papež: Kateheza o apostolski gorečnosti
Kateheza med današnjo splošno avdienco je govorila o Jezusu kot vzoru oznanjevanja. Papež je izhajal iz evangeljske prilike o izgubljeni ovci in v ospredje postavil Jezusa kot Dobrega pastirja.
Druga kateheza v novem ciklu katehez na temo apostolske gorečnosti in evangelizacije, ki ga je papež Frančišek začel pred enim tednom, je bila namenjena Jezusu kot Dobrem pastirju, ki je za kristjane vzor na področju evangelizacije. Kot je izpostavil, smo kristjani po Jezusovem zgledu poklicani, da se ne zapremo pred tistimi, ki so zapustili čredo in se oddaljili od Boga, ampak se jim približamo in pričujemo o Očetovi ljubezni do njih. Gospod trpi za tistimi, ki ne poznajo lepote njegove ljubezni in topline njegovega objema. Jezus hrepeni po vsakem, ki je odšel, in to je Božja gorečnost, ki jo morajo živeti tudi kristjani.
Svetopisemski odlomek: Lk 15,4-7
[Jezus je rekel:] »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«
Kateheza: Vnema za evangelizacijo, apostolska gorečnost vernika
Jezus kot vzor oznanjevanja
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Prejšnjo sredo smo začelo cikel katehez o vnemi za evangelizacijo, o apostolski gorečnosti, ki mora oživljati Cerkev in vsakega kristjana. Danes si bomo ogledali neprekosljiv vzor oznanjevanja: Jezusa. Evangelij, ki ga beremo na božični dan, ga imenuje Božja beseda (prim. Jn 1,1). Dejstvo, da je Beseda, nam kaže na bistven vidik Jezusa: vedno je v odnosu, v izhodu; nikoli sam, vedno v odnosu, v izhodu. Beseda namreč obstaja zato, da bi se posredovala, sporočala. Takšen je tudi Jezus, večna Očetova beseda, ki se je stegnila k nam, nam bila povedana. Kristus nima le besed življenja, ampak iz svojega življenja naredi Besedo, sporočilo: živí, se pravi, je vedno obrnjen k Očetu in k nam. Vedno gleda Očeta, ki ga je poslal, in gleda nas, h katerim je bil poslan.
Če pogledamo njegove dneve, opisane v evangelijih, vidimo, da je na prvem mestu bližina z Očetom, molitev, zato Jezus vstaja zgodaj, ko je še tema, in odhaja na zapuščene kraje molit (prim. Mr 1,35; Lk 4,42), se pogovarjat z Očetom. Vse pomembnejše odločitve in izbire sprejme po tem, ko je molil (prim. Lk 6,12; 9,18). Ravno v tem odnosu, v molitvi, ki ga v Duhu povezuje z Očetom, Jezus odkrije smisel sebe kot človeka, svojega življenja na svetu, saj je on na poslanstvu za nas, poslan od Očeta.
S tega vidika je zanimivo njegovo prvo javno dejanje, ki ga stori po letih skritega življenja v Nazaretu. Jezus ne naredi nekega velikega čudeža, ne objavi nekega senzacionalnega sporočila, ampak se pomeša med ljudi, ki so se dali krstiti Janezu. Tako nam ponudi ključ za razumevanje svojega delovanja v svetu: posveča se grešnikom, je solidaren z nami brez razdalje, v popolni podelitvi življenja. Ko bo govoril o svojem poslanstvu, bo dejal, da ni prišel, »da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje« (Mk 10,45). Jezus vsak dan po molitvi ves svoj dan nameni oznanjevanju Božjega kraljestva in ljudem, zlasti najrevnejšim in najšibkejšim, grešnikom in bolnikom (prim. Mk 1,32-39). Jezus je v stiku z Očetom v molitvi in v stiku z vsemi ljudmi, ko na ulicah uči o Božjem kraljestvu.
Če hočemo njegov način življenja predstaviti s podobo, jo bomo našli brez težav: Jezus sam nam jo ponuja, ko govori o sebi kot o dobrem pastirju, o tistem, ki – kot pravi – »daje svoje življenje za ovce« (Jn 10,11). Biti pastir ni bilo le delo, ki je zahtevalo veliko časa in predanosti, ampak pravi način življenja: štiriindvajset ur na dan živeti s čredo, jo spremljati na pašo, spati med ovcami in skrbeti za šibkejše. Z drugimi besedami, Jezus ne naredi nekaj za nas, ampak dá svoje življenje za nas. Njegovo srce je pastirsko (prim. Ez 34,15). Vsem nam je pastir.
Če želimo delovanje Cerkve povzeti z enim izrazom, pogosto uporabljamo izraz »pastoralno«. Da bi ocenili svojo pastoralo, se moramo primerjati z vzorom, Jezusom, dobrim pastirjem. Najprej se lahko vprašamo: Ali ga posnemamo tako, da pijemo iz virov molitve, da je naše srce v sozvočju z njegovim? Bližina z Njim je, kot je zapisal opat Chautard, »duša vsakega apostolata«. Jezus je svojim učencem jasno povedal: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Če smo z Jezusom, odkrijemo, da njegovo pastirsko srce vedno bije za tiste, ki so zašli, se izgubili, se oddaljeni. In naše? Koliko krat za nekoga, ki je nekoliko težaven, pravimo: »To je njegov problem, naj se sam znajde.« Kaj takega Jezus ni nikoli rekel. Šel je in ga poiskal. Z vsemi izključenimi, grešniki je tako ravnal. In bil zaradi tega tudi obsojen, ker je ravno grešnikom prinašal Božje kraljestvo.
Slišali smo priliko o izgubljeni ovci, ki je opisana v 15. poglavju Lukovega evangelija. Jezus govori tudi o izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu. Če želimo okrepiti apostolsko gorečnost, moramo vedno imeti pred očmi 15. poglavje Lukovega evangelija. Pogosto ga berite, da boste razumeli, kaj je apostolska gorečnost. Tu odkrijemo, da si Bog ne ogleduje ograde za svoje ovce, tudi jim ne grozi, da ne bi odšle. Če katera gre ven in se izgubi, je ne zapusti, ampak jo išče. Ne pravi: »Odšla je, sama si je kriva, to je njena stvar!« Pastirsko srce se odziva na drugačen način: trpi in tvega. Trpi: da, Bog trpi zaradi tistega, ki je odšel, in ko joče za njim, ga še bolj ljubi. Gospod trpi, ko se oddaljimo od njegovega srca. Trpi za tistimi, ki ne poznajo lepote njegove ljubezni in topline njegovega objema. Toda kot odgovor na to trpljenje se ne zapre, temveč tvega: pusti devetindevetdeset ovac, ki so na varnem, in se odpravi za eno pogrešano, s tem pa naredi nekaj tveganega in celo nerazumnega, vendar v skladu s svojim pastirskim srcem, ki se mu toži po tistem, ki je odšel. Hrepenenje po tistih, ki so odšli, je pri Jezusu stalno. Ko slišimo, da je kdo zapustil Cerkev, kaj pravimo? »Naj se znajde.« Jezus pa nas uči hrepenenja po tistih, ki so odšli. Jezus ne čuti nobene jeze ali zamere, ampak neizmerno hrepenenje po nas. Jezus hrepeni po nas in to je Božja gorečnost.
Sprašujem se: in mi, ali imamo podobna občutenja? Morda vidimo tiste, ki so zapustili čredo, kot nasprotnike ali sovražnike. Če jih srečamo v šoli, na delu, na mestnih ulicah, zakaj ne bi raje pomislili, da imamo lepo priložnost, da jim pričujemo o veselju Očeta, ki jih ljubi in jih ni nikoli pozabil? Ne da bi počeli prozelitizem, ampak da bi do njih prišla Očetova beseda in bi skupaj hodili. Evangelizacija ni prozelitizem. Prozelitizem je nekaj poganskega in ni ne verski ne evangeljski.
Zanje obstaja dobra beseda in naša čast in obveznost je, da jim jo sporočimo. Kajti Beseda, Jezus, nam tako pravi: da se naj z odprtim srcem vedno približamo vse. Morda že dolgo sledimo Jezusu in ga ljubimo, a se nikoli nismo vprašali, ali delimo njegova občutenja, ali trpimo in tvegamo v sozvočju z njegovim pastirskim srcem! Ne gre za prozelitizem, da bi bili drugi »naši«, ampak za ljubezen, da bi bili srečni Božji otroci. V molitvi prosimo za milost pastirskega srca, ki je odprto in blizu vsem, da bi prinašali Gospodovo sporočilo in čutili do njih Kristusovo trpljenje. Naše življenje brez te ljubezni, ki trpi in tvega, ni v redu. Če mi kristjani nimamo te ljubezni, ki trpi in tvega, smo v nevarnosti, da bomo pasli samo sami sebe. Pastirji, ki so pastirji samih sebe, namesto da bi bili pastirji črede, pastirji vseh.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican Media
Obj.: HŠ
Povej naprej.
Oglejte si še
