Predavanje o tem, kaj je sinodalnost

V torek, 17. januarja 2023, se je preko spleta začel tečaj o sinodalnosti, ki ga organizira Center Evangelii Gaudium Univerzitetnega inštituta Sophia iz Loppiana v sodelovanju z generalnim tajništvom sinode. Med govorniki je bil tudi msgr. Luis Marín de San Martín, podtajnik škofovske sinode, ki je imel predavanje z naslovom: Kaj je sinodalnost. Glavna cesta prenove Cerkve.

Kaj je sinodalnost
Glavna cesta prenove Cerkve

✠ Luis Marín de San Martín, O.S.A.,
naslovni škof Suliane,
podtajnik

Dragi prijatelji! Hvala vam za povabilo k sodelovanju pri uvodnem predavanju Vzgoje za sinodalnost.

Zelo sem vesel te pobude, ki nam v tem trenutku milosti, ki ga živimo v Cerkvi, zelo pomaga, nas krepi in spodbuja. Svoja predavanja o sinodalnosti pogosto začenjam s pomenljivim sklicevanjem na papeža Frančiška. Njegove besede so se me dotaknile in me tudi razsvetlile, ko sem jih prebral in se rad spominjam njegovega značilnega pričevanja. Med obiskom Baltskih republik se je papež Frančišek srečal z jezuiti v Vilni in začel pogovor. Mlad litovski jezuit je papeža vprašal: »Sveti oče, kako vam lahko pomagamo?« Papež je odgovoril takole: »Hvala! Ne vem, za kaj bi prosil. Kar pa moramo storiti danes, je, da spremljamo Cerkev v globoki duhovni prenovi. Verjamem, da Bog zahteva spremembo v Cerkvi. Večkrat sem že rekel, da je sprevrženost današnje Cerkve klerikalizem. Vendar je pred šestdesetimi leti to jasno povedal 2. vatikanski koncil: Cerkev je Božje ljudstvo. Preberite št. 12. Lumen gentium. Čutim, da Gospod želi, da si koncil utre pot v Cerkev. Zgodovinarji pravijo, da bomo potrebovali sto let, da bo koncil uresničen. Smo na sredi poti. Če mi torej hočeš pomagati, deluj tako, da boš nadaljeval koncil v Cerkvi« (srečanje z jezuiti v Vilni, 23. septembra 2018).

1. Na poti 2. vatikanskega koncila
Sveti oče Frančišek nas je sklical na sinodo, da bi »hodili skupaj« kot Cerkev. Gre predvsem za poglobitev tega, kar je Cerkev sama v sebi, to je v svojem bistvu, kajti sinodalnost spada k njeni konstitutivni razsežnosti in se mora pokazati v njenem bivanju, v delovanju in v slogu. Sinodalni proces, ki poteka, v resnici poglablja občestveno ekleziologijo 2. vatikanskega koncila, ki jo najdemo predvsem v konstitucijah Lumen gentium, Gaudium et spes, pa tudi v odlokih Unitatis redintegratio, Ad gentes in Apostolicam actuositatem. Sinodalnost je tako kot zrel sad zapisana v razvoj ekleziologije 2. vatikanskega koncila.

Sinodalni proces nam ponuja izredno priložnost za življenje v krščanski skladnosti (ad intra) in za nadaljevanje misijonarskega poleta v smeri evangelizacije v svetu, ki zelo potrebuje Kristusa (ad extra). To je veliki izziv sinodalnega procesa. Ne gre za pastoralno modo, ampak za ponudbo milosti, za možnost globoke prenove, ki odpira neslutene perspektive. »Pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (Obhajanje 50-letnice ustanovitve Škofovske sinode, 7. oktobra 2015). Toda kaj je sinodalna Cerkev? »Sinodalna Cerkev je Cerkev poslušanja, ki se zaveda, da je poslušati ‘več kot slišati’. Gre za medsebojno poslušanje, v katerem se lahko vsak nečesa nauči. Verno ljudstvo, škofovski zbor, rimski škof: drug posluša drugega, vsi pa poslušajo Svetega Duha, ‘Duha resnice’ (Jn 14,17), da bi spoznali, kaj ‘pravi Cerkvam’ (Raz 2,7)« (prav tam). Nakazan je tudi dinamičen itinerarij: začne se s poslušanjem ljudi, nadaljuje s poslušanjem pastirjev, vrhunec pa doseže z poslušanjem rimskega škofa. Vsaki fazi sledi razločevanje, ki ga opravijo tisti, ki so za to službeno odgovorni. Sinodalnost nikakor ne pomeni sprejemanje ali prevzemanje kakršne koli oblike demokratizma ali skupčinskosti.

2. Ekleziologija Božjega ljudstva
Ekleziologija 2. vatikanskega koncila presega do tedaj večinoma veljavno pojmovanje Cerkve kot družbe (perfecta et inaequalis), ki jo sestavljata dve veliki skupini: tisti, ki učijo, in tisti, ki se učijo, tisti, ki vladajo, in tisti, ki poslušno ubogajo, tisti, ki obhajajo zakramente, in tisti, ki uživajo zakramente. V resnici se je že v obdobju pred koncilom začela sprememba pogleda, kar zadeva pojmovanje Cerkve: ni samo organizacija, ampak predvsem živ organizem, živo bitje v Duhu, del katerega vsi postanemo pri krstu. Po sv. Pavlu (prim. Rim 7,4; 1 Kor 12,27) je Cerkev »mistično telo«, katerega najbolj notranje jedro je Kristus.

Podoba Cerkve kot mističnega telesa ostaja zelo veljavna, vendar jo lahko obogatimo. Ne da bi to podobo opustil, koncil razvija ekleziologijo Božjega ljudstva. Pred vsakim razlikovanjem, ki temelji na posebnih poklicanostih ali karizmah in službah, vsi krščeni delijo temeljno enakost, da so člani enega samega Božjega ljudstva. Vendar samo v Kristusu postanemo Božje ljudstvo. Zato se bistvo in poslanstvo Cerkve ne vrtita okoli hierarhije, ampak so vse funkcije in službe utemeljene v krstu, na nalogi, ki je bila zaupana vsem krščenim. Drug pomemben vidik tega pojmovanja je predstavitev Cerkve kot zgodovinskega subjekta; ima teološko identiteto in teološki obstoj, vendar je vključena v določene zgodovinske in kulturne okoliščine, prizadeva si za odrešenjsko resničnost in ustvarja zgodovino ne iz individualizma, ampak ravno kot ljudstvo, kot skupnost.

3. Udeležba pri vstalem Kristusu kot merilo reforme
Oporna točka je vedno živi Kristus. Vsi smo bili poklicani z združitvijo z njim, ki je luč sveta, iz katerega prihajamo, za katerega živimo in h kateremu gremo (prim. Lumen gentium, 3). Očitno »na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju

novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev« (Benedikt XVI., Deus caritas est, 1). Kristjan se istoveti s Kristusom, postaja on: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Živi Kristus je edini, ki obstaja. Ne sklicujemo se samo na neko osebnost iz preteklosti, zelo pomembno in zelo oddaljeno; priklicano v spomin, seveda, v naših knjigah, govorih, dokumentih in molitvah, vendar kot arhivsko gradivo. Preveč pogosto postane samo navedek, pravna referenca ali neškodljiv spiritualizem. Sinodalni proces nas mora voditi k osebni in skupnostni izkušnji vstalega Kristusa, odrešenjskega dogodka,  po katerem in v katerem nam je posredovano Božje življenje, trinitarično življenje večoblične edinosti v ljubezni.

4. Kristus in Cerkev
To je izjemno pomembno: ni Kristusa brez Cerkve in ne Cerkve brez Kristusa. Kristus in Cerkev oblikujeta nedeljivo, neločljivo enoto. To sv. Avguštin imenuje »celoten Kristus« (prim. sv. Avguštin, Govor 341). Blaženi papež Janez Pavel I. je na to spomnil z jasnimi in natančnimi besedami: »Jezus in kristjani, Jezus in Cerkev so ista stvar: neločljiva, nerazdružljiva. Berite sv. Pavla: ‘Corpus Christi quod est Ecclesia.’ Kristus in Cerkev sta ena sama stvar. Kristus je glava, mi, Cerkev, smo njegovi udje« (Janez Pavel I., Kateheza ob splošni avdienci 13. septembra 1978). Z drugimi besedami: krščanska vere ja občestvena, izraža in živi skupnost Vstalega. Zato individualizem, lokalizem in nacionalizem (kakršen koli je že obraz egoizma) za kristjana predstavljajo resnična protislovja.

Sinoda (skupnost na poti) nas vrača k bistvu Cerkve, h krstni razsežnosti Božjega ljudstva, ki vsakogar vključuje v izkustvu lastne poklicanosti in lastne karizme. Kristus, edini Srednik, je na zemlji vzpostavil in stalno vzdržuje svojo sveto Cerkev, skupnost vere, upanja in ljubezni, kot vidno celoto in po njej vsem posreduje milost resnice in milosti (prim. Lumen gentium, 8).

5. Soudeležba in soodgovornost
»Verno sveto Božje ljudstvo«, poseben izraz, ki ga pogosto uporablja papež Frančišek, je deležno življenja Cerkve in ne sme biti izključeno iz odločitev ter ne odsotno iz evangelizacijske obveznosti (prim. Evangelii gaudium). Pripada »vsem« in je za »vse« onkraj zavarovanosti običajnih krogov, ker mora iti daleč naprej. Papež Frančišek je govoril o nelagodju, tudi o trpljenju številnih pastoralnih delavcev, organizacij, ki sodelujejo v škofijah in v župnijah, in o ženah, ki so pogosto še naprej puščene zadaj, na obrobju. In je zakričal: »Soudeležba je zahteva krstne vere. V telesu Cerkve je izhodišče to in ničesar drugega: krst.« (Govor v trenutku razmisleka ob začetku sinodalnega procesa, 9. oktobra 2021). Pa ne samo to. Frančišek nas vabi, naj naredimo še korak naprej in vključimo tiste, ki so na obrobjih in na periferijah. Merimo tudi na brezbrižne in na tiste velike mase prebivalstva, za katere je Cerkev nepomembna in jih vera sploh ne zanima. Treba jim je iti naproti, izgubiti strah pred tem, da bi jih srečali na poti. Sinodalna Cerkev je Cerkev, ki je sposobna pogovora s tistimi, ki blodijo brez cilja, ki so sami, ki so razočarani nad seboj, ki so razočarani nad krščanstvom, ki v njihovi luči velja za nerodovitnega, brez moči, da bi ustvarilo smisel« (prim. Govor brazilskemu episkopatu, 27. julija 2013).

6. Poslanstvo
Sinodalnost, ki nas napotuje k bistvu Cerkve (k »nam« v Kristusu), se odloča tudi v evangelizacijskem vzgibu, ki nas priganja, da posredujemo veselo vest, ki smo jo prejeli, v kateri smo soudeleženi in s katero se istovetimo. Lahko rečemo, da je poslanstvo namen sinodalnega procesa. Sinodalnost nas na noben način ne vodi k egocentrični, zaprti, samozadostni Cerkvi. Nasprotno, odpira nas za evangelizacijsko poslanstvo, da predstavljamo in sporočamo živo Osebo, ki jo poznamo iz izkustva, ki napolnjuje s smislom naše bivanje in daje zanesljiv odgovor na vprašanja, potrebe in na želje vseh človeških bitij v tem posebnem trenutku zgodovine. To je odprta Cerkev, ki govori jezik ljudi, ki čuti in deli njegove probleme. In ki evangelizira vsakega posameznika posebej, čeprav vedno združenega z drugimi brati in sestrami kot cerkvena skupnost. Poklicani smo bili, da pričujemo za Vstalega, da posredujemo njegov evangelij. Vsi. To je kristjanova poklicanost: biti Kristus sredi sveta (prim. Gal 2.20).

Cerkev mora za Vstalega verodostojno in potemtakem veselo pričevati. Zaradi tega so vsi prenovitveni procesi v Cerkvi možni samo s sklicevanjem na evangelij, to je, da nas bolj združujejo s Kristusom in nas spodbujajo, da ga posredujemo svetu izhajajoč iz izkušnje Gospoda Jezusa. Vedno pogumno, z drznostjo tvegati, ne da bi pustili, da bi nas odneslo domotožje po preteklosti, pač pa da z brezmejnih upanjem zremo v prihodnost. To je Cerkev v izhodu, odprta, dinamična, privlačna.

7. Zaključek
Sinodalni proces je zahtevna in ne lahka pot. Zahteva, »da presežemo nekatere vzorce, ki so pogosto še vedno prisotni v cerkveni kulturi, ker izražajo razumevanje Cerkve, ki ga še ni prenovila eklezilogija občestva. Med njimi: koncentracija odgovornosti za poslanstvo v službi pastirjev; nezadostno vrednotenje posvečenega življenja in karizmatičnih darov; pomanjkljivo ovrednotenje specifičnega in kakovostnega prispevka vernih laikov in med njimi žensk na njihovih področjih pristojnosti« (Mednarodna teološka komisija, Sinodalnost v življenju in poslanstvu Cerkve, 2018, 105).  Potrebujemo globoko spremembo (metanoia) in se nahajamo pred veliko priložnostjo, da jo uresničimo. Za skupno hojo se moramo odpreti Duhu, se pustiti preobraziti z vstopanjem v proces spreobrnjenja, ki omogoči Cerkvi, da uresniči »stalno reformo, ki jo kot človeška in zemeljska ustanova vedno potrebuje« (Unitatis redintegratio, 6).

Mislim, da je v tem sinodalnem procesu bistveno, da se spreobrnemo k temeljni ljubezni, k utemeljujoči in prvotni ljubezni, da bomo v resnici synodoi na obzorju upanja.

---

Vir: Luis Marín de San Martín za Vatican News

Foto: Vatican media

Obj.: HŠž