Skupno pismo škofom o njihovi vlogi med sinodalnim procesom

Objavljeno: 01. 02. 2023

|

<em>Skupno pismo škofom o njihovi</em> <strong>vlogi med sinodalnim procesom</strong>

V ponedeljek, 30. januarja 2023, so objavili skupno pismo kardinala Maria Grecha, generalnega tajnika sinode in kardinala Jeana Clauda Hollericha, generalnega poročevalca sinode o vlogi škofa med sinodalnim procesom.

Predragi bratje, kot veste, proces sinode 2021-2024 ob zaključku faze posvetovanja v »delnih Cerkvah« predvideva obhajanje kontinentalnih zborovanj. Glede na to stopnjo se obračava na vse vas, ki ste v svojih delnih Cerkvah začetek in temelj edinosti svetega Božjega ljudstva (prim. LG 23). To delava v imenu skupne odgovornosti za sinodalni proces, ki je v teku, kot škofa Kristusove Cerkve: ni izvajanja cerkvene sinodalnosti brez izvajanja škofovske kolegialnosti.

Apostolska konstitucija Episcopalis communio nas spominja, da »ima vsak škof hkrati in neločljivo odgovornost za delno Cerkev, ki je zaupana njegovi pastoralni skrbi, in vnemo za vesoljno Cerkev« (EC, št. 2). Omogočanje izvajanja te vneme je od samega začetka razlog obstoja Škofovske sinode. Z veliko daljnovidnostjo sv. Pavel VI. v njenem ustanovnem dokumentu Apostolica sollicitudo trdi, da se bo sinoda, »kot vsaka človeška ustanova sčasoma lahko še bolj izpopolnila.« To doživljamo sedaj: Episcopalis communio še zdaleč ne oslabi škofovske institucije, ko opozarja na postopkovni značaj sinode, ampak dela vlogo pastirjev in njihovo sodelovanje na različnih stopnjah še bolj odločilno. Hvala torej za vse, kar je vsak izmed vas doslej storil v službi sinode 2021-2024, da je omogočil posvetovanje Božjega ljudstva v delnih Cerkvah in razločevanje v Sinodih/Svetih Cerkva sui iuris in v škofovskih konferencah.

Na predvečer celinskih zborovanj, čutiva nujnost, da vam sporočiva nekaj premislekov za skupno razumevanje sinodalnega procesa, njegovega napredka in pomena faze, ki jo živimo. So namreč nekateri, ki domnevajo, da že sedaj vedo, kakšni bodo sklepi sinodalnega zborovanja. Drugi bi radi sinodi vsilili dnevni red z namenom, da bi usmerjali razpravo in pogojevali njene rezultate. Vendar je tema, ki jo je papež določil za XVI. redno generalno skupščino škofovske sinode jasna: »Za sinodalno Cerkev: občestvo, soudeležba, poslanstvo«. To je torej edina tema, ki smo jo poklicani temeljito preučiti v vsaki od stopenj procesa. Pričakovanja glede sinode 2021-2024 so številna in različna, vendar naloga zborovanja ni obravnava vseh vprašanj okoli katerih se razpravlja v Cerkvi.

Kdor skuša sinodi vsiliti neko temo, pozablja na logiko, ki ureja sinodalni proces: poklicani smo, da iz prispevkov vseh začrtamo »skupno pot«. Odveč je celo spomniti, da je apostolska konstitucija Episcopalis communio sinodo iz enkratnega dogodka preoblikovala v proces, ki je razčlenjen po stopnjah. To pomeni, da se sinoda od svojega slovesnega začetka 10. oktobra 2021 v Svetem Petru  sooča in razvija temo, ki ji je bila dodeljena; najprej v fazi posvetovanja Božjega ljudstva, potem v razločevanju pastirjev na Sinodih/Svetih Cerkva sui iuris in v Škofovskih konferencah, sedaj pa v celinskih zborovanjih. Prav v moči povezave med različnimi stopnjami ni mogoče skrivoma uvesti drugih tem, s čimer bi instrumentalizirali zborovanje in ne bi priznavali posvetovanja Božjega ljudstva.

Razumljivo je, da v prvi fazi poslušanja meje teme niso bile tako začrtane tudi zaradi novosti metode in zaradi težav pri razumevanju in priznavanju, da »celotno sveto Božje ljudstvo sodeluje tudi v Kristusovi preroški službi« (LG, št. 12). Vendar se je ta negotovost v naslednjih korakih zmanjšala. To dokazuje vsebina povzetkov, ki so jih Sinodi/Sveti Cerkva sui iuris in Škofovske konference poslali na Tajništvo sinode kot rezultat razločevanja pastirjev o prispevkih posvetovanja Božjega ljudstva. Iz teh povzetkov je bil pripravljen Delovni dokument za kontinentalno fazo (DKF), v katerem jasno odmeva glas delnih Cerkva.

Odločitev, da se DKF vrne delnim Cerkvam, pri čemer se zahteva, da vsaka prisluhne glasu drugih, ki odmeva skozi dokument, in tako ponovno prebere stopnje sinodalnega procesa na ravni večjega zavedanja, kaže, kako je v resnici edino pravilo, ki smo si ga dali, ostajati v poslušanju Duha: »Sinodalna Cerkev je Cerkev poslušanja […]. Verno ljudstvo, zbor škofov, rimski škof: eden posluša druge; in vsi poslušajo Svetega Duha« (Frančišek, Govor ob obhajanju 50. letnice ustanovitve Škofovske sinode, 2015).

Teme, ki jih predlaga DKF ne predstavljajo dnevnega reda naslednje skupščine Škofovske sinode, temveč zvesto obnavljajo, kar izhaja iz povzetkov, ki so jih poslali Sinodi/Sveti Cerkva sui iuris in škofovske konference, kar omogoča zagledati obličje Cerkve, ki se s poslušanjem drug drugemu uči prisluhniti Duhu. Naloga kontinentalnih zborovanj bo, da na osnovi odmevov, ki jih bo branje DKF vzbudilo v posamezni delni Cerkvi, ugotovijo, »katere so prednostne naloge, ponavljajoče se teme in pozivi k delovanju, ki jih lahko delimo z drugimi krajevnimi Cerkvami v svetu in o njih razpravljamo med prvim zasedanjem sinodalne skupščine oktobra 2023« (DKF, št. 106).

Zato zaupamo, da bo v kontinentalnih skupščinah še močneje ponovno zazvenel glas delnih Cerkva preko povzetkov, ki jih bodo naredili Sinodi/Sveti Cerkva sui iuris in nacionalne škofovske konference. Bolj ko bomo rastli v sinodalnem slogu Cerkve, bolj se bomo vsi člani Božjega ljudstva – verniki in pastirji – naučili sentire cum Ecclesia, v zvestobi Božji Besedi in izročilu. Po drugi strani pa kako bi se lahko soočili z natančnimi, pogosto razdiralnimi vprašanji, ne da bi prej odgovorili na veliko vprašanje, ki sprašuje Cerkev od 2. vatikanskega koncila naprej: »Cerkev, kaj praviš sama o sebi?« Dolga pot sprejemanja koncila nas vodi do trditve, da je odgovor v Cerkvi, ki je »konstitutivno sinodalna«, v kateri so vsi poklicani uresničevati lastno cerkveno karizmo zaradi opravljanja skupnega poslanstva evangelizacije.

Proces potekajoče sinode nam kaže, kako je to mogoče. V moči njegove soudeležbe pri Kristusovem preroškem delovanju je sveto Božje ljudstvo subjekt sinodalnega procesa preko posvetovanja, ki ga vsak škof opravi v svoji Cerkvi. Na ta način je namreč mogoče prisluhniti »celoti vernikov, ki imajo maziljenje Svetega Duha (prim. 1 Jn 2,20.27), [zato] se v verovanju ne more motiti » (LG, št. 12). Škofovski zbor, ki je »skupaj s svojo glavo, rimskim škofom in nikoli brez njega, tudi nosilec vrhovne in polne oblasti nad vso Cerkvijo« (LG, št. 22), je udeležen pri sinodalnem procesu bodisi ko neki škof začne, vodi in zaključi posvetovanje njemu zaupanega Božjega ljudstva, bodisi v naslednjih fazah, ko škofje skupaj izvajajo svojo karizmo razločevanja v Sinodih/Svetih Cerkva sui iuris in v škofovskih konferencah, v kontinentalnih skupščinah in na čisto poseben način v sinodalnem zborovanju. Po analogiji s tem, kar je potrjeno za ekumenski koncil, je izključna pravica rimskega škofa, ki je «trajno ter vidno počelo in temelj edinosti tako škofov kakor množice vernikov« (LG, št. 23), da skliče, predseduje in potrjuje sinodalne skupščine.

Že v tej prvi fazi sinodalnega procesa smo lahko videli, kako je vsak odigral svojo vlogo v spoštovanju vloge in prispevka drugih. Gre za to, da nadaljujemo po tej poti, ne da bi sinodalnost zamenjali zgolj za neko metodo, ampak jo sprejmemo kot obliko Cerkve in načina uresničevanja skupnega evangelizacijskega poslanstva. Služba pastirjev tako postane še bolj odločilna za pot svetega Božjega ljudstva. Prepričani smo, da nam bo na ta način Duh, ki vodi pot Cerkve, omogočil, da bomo doživeli, »kako Škofovska sinoda, ki predstavlja katoliški episkopat, postane izraz škofovske kolegialnosti znotraj povsem sinodalne Cerkve« (Frančišek, Govor ob obhajanju 50. letnice ustanovitve škofovske sinode, 2015).

Kontinentalna faza nam bo lahko pomagala razumeti ta pogled, če bomo kot zbor škofov, združeni v iskanju poti, ki pomagajo Cerkvi biti »’zakrament edinosti’, sveto ljudstvo, ki ga zedinjajo in urejajo škofje« (SC, št. 26). Poleg tega nam bo soudeležba v sinodalnem procesu omogočila okrepiti tisto zborno edinost, ki se »kaže tudi v medsebojnih odnosih posameznih škofov z delnimi Cerkvami in z vesoljno Cerkvijo« (LG, št. 23). Če je res, da vsi škofje z »dobrim upravljanjem svoje lastne Cerkve kot dela vesoljne Cerkve, učinkovito prispevajo k blaginji vsega skrivnostnega telesa, ki je tudi telo Cerkva« (LG, št. 23), je tudi res, da smo poklicani, da vsi skupaj cum et sub Petro predstavljamo »vso Cerkev, povezani v miru, ljubezni in edinosti« (LG, št. 23). Kaj je boljšega, kot »hoditi skupaj«, v prepričanju, da je »pot sinodalnosti pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (Frančišek, Govor ob obhajanju 50. letnice ustanovitve škofovske sinode, 2015)?

In Christo
kardinal + Mario Grech, generalni tajnik sinode
kardinal 
nadškof v Luksemburgu Jean Claude Hollerich, generalni poročevalec sinode

 

Foto: Vatican media
Obj.: HŠ

Povej naprej.