Kateheza: Zakaj, kaj in kako oznanjati.

Sveti oče je med današnjo splošno avdienco, 15. februarja, nadaljeval cikel katehez o vnemi za evangelizacijo in apostolski gorečnosti. Pri tokratni katehezi je v ospredje postavil tri vidike: zakaj oznanjati, kaj oznanjati in kako oznanjati.

Ni odhajanja brez ostajanja in ni ostajanja brez odhajanja, je dejal papež Frančišek na začetku kateheze, s čimer je želel poudariti pomembno razsežnost evangelizacije. Jezus namreč pokliče svoje učence, »da bi bili z njim« in »da bi jih poslal oznanjat« (prim. Mr 3,14). Za Jezusa ni mogoče, da bi odšli, ne da bi ostali, in ni mogoče ostati, ne da bi odšli. Srečanje z Jezusom je torej temeljno, da bi ga lahko oznanjali, sicer bomo oznanjali sebe. A preden Kristus učence pošlje oznanjat, jim nameni govor, znan kot »govor o poslanstvu« (prim. Mt 10,7-10.16). Učencem pove, zakaj oznanjati, kaj oznanjati in kako oznanjati, čemur je papež namenil osrednji del kateheze.

Svetopisemski odlomek: Mt 10,7-10.16

[Jezus je rekel svojim učencem:] »Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra, ne bakra v svoje pasove, ne popotne torbe, ne dveh sukenj ne sandalov, ne palice, kajti delavec je vreden svoje hrane. […] Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove.«

Kateheza: Prvi apostolat

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo naše kateheze. Izbrali smo temo: Vnema za evangelizacijo, apostolska gorečnost. Potem ko smo v Jezusu videli zgled in učitelja oznanjevanja, preidimo danes k prvim učencem in k tistemu, kar so storili. Evangelij pravi, da jih je Jezus »postavil dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat« (Mr 3,14). Dvoje: da bi bili z njim in da bi jih pošiljal oznanjat. Tu imamo nek vidik, ki se zdi protisloven: pokliče jih, da bi bili z njim in da bi šli oznanjat. Lahko bi rekli: ali eno ali drugo, ali ostati ali oditi. Toda ne: za Jezusa ni mogoče oditi, ne da bi ostali, in ni mogoče ostati, ne da bi odšli. Poskusimo razumeti, v kakšnem smislu Jezus to pravi.

Predvsem ni odhajanja brez ostajanja: preden Kristus učence pošlje oznanjat, jih »pokliče k sebi« (prim. Mt 10,1). Oznanilo se rodi iz srečanja z Gospodom; tu se začne vsaka krščanska dejavnost, zlasti oznanjevanje. Tega se ne naučimo na akademiji. Izhaja iz srečanja z Gospodom. Pričevati ga namreč pomeni izžarevati ga. Toda če ne prejemamo njegove luči, bomo ugasnili; če se z Njim ne srečujemo, bomo prinašali same sebe namesto Njega – prinašam sebe in ne Njega, in vse bo zaman. Zatorej lahko Jezusov evangelij prinaša samo oseba, ki je z Njim. Nekdo, ki ne ostaja z Njim, ne more prinašati evangelija. Prinašal bo ideje, a ne evangelija. Prav tako pa ni ostajanja brez odhajanja. Slediti Kristusu ni neki intimistični dogodek: brez oznanjevanja, brez služenja, brez poslanstva odnos z Jezusom ne raste. V evangeliju opazimo, da Gospod pošlje učence, še preden je končal njihovo pripravo: kmalu po tem, ko jih pokliče, jih že pošlje! To pomeni, da je misijonska izkušnja del krščanske formacije. Zapomnimo si torej ta dva temeljna trenutka za vsakega učenca: biti z Jezusom in oditi, biti poslan s strani Jezusa.

Kristus pokliče učence k sebi in, preden jih odpošlje, jim nameni govor, znan kot »govor o poslanstvu«. Najdemo ga v 10. poglavju Matejevega evangelija in je kot »ustava« oznanjevanja. Iz tega govora, ki vam ga danes priporočam v branje, črpam tri vidike: zakaj oznanjati, kaj oznanjati in kako oznanjati.

Zakaj oznanjati. Odgovor se nahaja v Jezusovih petih besedah, ki si jih je dobro zapomniti: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8). Gre za pet besed. Zakaj oznanjati? Ker sem zastonj prejel, moram zastonj dajati. Oznanilo ne prihaja iz nas, ampak iz lepote tega, kar smo prejeli zastonj, brez naših zaslug: srečati Jezusa, ga spoznati, odkriti, da smo ljubljeni in rešeni. To je tako zelo velik dar, da ga ne moremo zadržati zase, in čutimo potrebo, da ga širimo; vendar v istem slogu, v zastonjskosti. Z drugimi besedami: imamo dar, zato smo poklicani, da se podarjamo. Prejeli smo dar in naša poklicanost je, da iz sebe naredimo dar za druge. V nas je veselje, da smo Božji otroci, in treba ga je deliti z brati in sestrami, ki ga še ne poznajo! To je zakaj oznanila. Iti in ponesti veselje tistega, kar smo prejeli.

Kaj torej oznanjati? Jezus pravi: »Oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹« (Mt 10,7). Najprej in predvsem je treba povedati tole: Bog je blizu. Tega nikoli ne pozabite: Bog je vedno blizu svojemu ljudstvu. Pravi: »Kateri Bog je tako blizu svojim ljudstvom, kot sem jaz blizu vam?« Bližina je ena od najpomembnejših stvari pri Bogu. Imamo tri pomembne stvari: bližina, usmiljenje in nežnost. Ko mi pridigamo, pogosto vabimo ljudi, naj nekaj delajo, kar je v redu. A ne pozabimo, da je osnovno sporočilo to, da nam je On blizu – bližina, usmiljenje in nežnost. Sprejeti Božjo ljubezen je težje, saj želimo biti vedno v središču, hočemo biti protagonisti. Bolj smo nagnjeni k temu, da delujemo, kot da se pustimo oblikovati, da govorimo, kot da poslušamo. A če je na prvem mestu to, kar počnemo, bomo protagonisti še vedno mi. Oznanjevanje pa mora dati primat Bogu, na prvem mestu mora biti Bog, drugim pa moramo dati priložnost, da ga sprejmejo in se zavedajo, da je On blizu. Jaz pa sem zadaj.

Tretja točka: kako oznanjati. To je vidik, o katerem se Jezus najbolj razgovori: kako oznanjati, kakšna je metoda, kakšen mora biti jezik za oznanjevanje. Kar je pomenljivo. Pravi nam, da je način, slog bistvenega pomena pri pričevanju. Pričevanje ne vključuje samo uma, povedati nekaj, neke koncepte. Obsega vse: um, srce, roke, vse. To so trije človeški jeziki: jezik misli, jezik čustev in jezik del. Ni mogoče evangelizirati samo z umom ali samo s srcem ali samo z rokami. Vse je vključeno. Pomembno je, kako nas pri pričevanju želi Jezus. Takole pravi: »Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove« (Mt 10,16). Ne pravi nam, da se moramo znati soočiti z volkovi, torej znati argumentirati, odgovarjati in se braniti. Mi bi takole razmišljali: postanimo pomembni, številni, prestižni in svet nas bo poslušal in nas spoštoval in premagali bomo volkove. A temu ni tako. Ne, pošiljam vas kot ovce, kot jagnjeta – to je pomembno. Če nočeš biti ovca, te Gospod ne bo branil pred volkovi. Znajdi se, kot se znaš. Če pa si ovca, bodi prepričan, da te bo Gospod branil pred volkovi. Biti ponižni. Pravi nam, naj smo krotki in nedolžni, pripravljeni na žrtvovanje. To namreč predstavlja jagnje: krotkost, nedolžnost, predanost, nežnost. On, Pastir, bo prepoznal svoja jagnjeta in jih zaščitil pred volkovi. Volkovi, preoblečeni v jagnjeta, pa bodo razkrinkani in raztrgani. Neki cerkveni učitelj je zapisal: »Dokler bomo jagnjeta, bomo zmagovali, in tudi če bomo obdani s številnimi volkovi, jih bomo premagali. Če pa bomo postali volkovi, bomo poraženi, saj bomo prikrajšani za pastirjevo pomoč. On ne pase volkov, ampak jagnjeta« (sveti Janez Zlatousti, 33. homilija o Matejevem evangeliju). Če hočem biti Gospodov, mu moram pustiti, da je moj pastir. On pa ni pastir volkov, ampak je pastir ovac, krotkih, ponižnih, milih z Gospodom.

O tem, kako oznanjati, naredi globok vtis tudi to, da Jezus, namesto da bi predpisal, kaj je treba vzeti s seboj oznanjat, pove, česa ne vzeti. Včasih kdo vidi kakšnega apostola, osebo, ki se seli, kristjana, ki pravi, da je apostol in je dal življenje Gospodu, in s sabo nosi veliko prtljage. A to ni od Gospoda. Jezus pravi: »Ne jemljite si ne zlata, ne srebra, ne bakra v svoje pasove, ne popotne torbe, ne dveh sukenj ne sandalov« (Mt 10,9-10). Ne jemljite ničesar. Pravi, naj se ne opiramo na materialne gotovosti, naj gremo v svet brez posvetnosti. To je treba reči: grem v svet, ne s slogom sveta, ne z vrednotami sveta, ne s posvetnostjo. Pasti v posvetnost je za Cerkev najslabše, kar se ji lahko zgodi. Tako se oznanja: bolj kazati Jezusa, kot pa o njem govoriti. In kako kažemo Jezusa? S svojim pričevanjem. In navsezadnje, iti skupaj, v skupnosti. Gospod pošlje vse učence, vendar nobeden ne gre sam. Apostolska Cerkev je vsa misijonarska in v misijonu najde svojo edinost. Torej: iti krotki in dobri kot jagnjeta, brez posvetnosti, iti skupaj. V tem je ključ oznanjevanja. To je ključ uspešne evangelizacije. Sprejmimo ta Jezusova povabila: njegove besede naj bodo naša oporna točka.

Vir: Vatican news

Foto: Vatican media

Obj.: HŠ