Postna duhovna spodbuda za zakonce

Koristnost preizkušenj!

Na začetku vsakega zakonskega odnosa je navzoča zaljubljenost, ki je v veliki meri fiziološki pojav. V tistem času možgani proizvajajo hormone, ki imajo podobno lastnost kot morfini (analgetiki). Zaljubljena oseba je navdušena nad ljubljeno osebo in ima vso potrebno energijo, ki jo rabi za osvajanje. V tistem stanju je s partnerjem v fazi simbioze. Takrat se povrneta na nek način v stanje majhnega otroka, ko mati poskrbi za zadovoljitev njunih potreb. Seveda pa se telo pri proizvajanju teh »zaljubljenih« snovi utrudi po okoli letu in pol in takrat preideta v fazo boja za (pre)moč.

V tej fazi spoznata, da je »oni drugi« drugačen, kot sta mislila doslej. Takrat želita drug drugega spremeniti, da bi bil tak, kot je bil prej. Želita se povrniti nazaj v stanje simbioze, da bo spet drug poskrbel zanj/u. Žal pa je to nemogoče. Ker sta se kot otroka naučila, da z jokom dosežeta, da bo drug poskrbel za vajine potrebe, uporabljata tudi sedaj isto taktiko. Zdaj »jokata« na ta način, da kritizirata, sta neprijazna, se jezita itd. Vse to počneta z namenom, da bi bil zakonec bolj prijazen, da bi vam potešil potrebe. Tako npr. žena pravi, da mož vedno zamuja in se ne drži dogovorov. Očita mu, da je zaradi njega jezna, ker ga mora neprestano čakati. Pravi, da če bi se on spremenil in bil točen ter zanesljiv, potem bi bila ona v njuni zvezi veliko bolj zadovoljna. S kritiziranjem in očitki ga želi prisiliti, da bi poskrbel za njene potrebe po bližini in sprejetosti. Posledica tega pa je, da bolj ko kritizira moža, kasneje prihaja domov oz. še bolj se ji umika.

Žal večina zakoncev preživi svoje življenje v bolj ali manj intenzivni fazi boja. Postopoma ne čutijo povezanosti in živosti. To povzroči veliko bolečino in občutek osamljenosti. Ker ničesar več ne čutijo drug do drugega, so prepričani, da se nimajo več radi. Ker svojih temeljnih potreb po povezanosti in občutku živosti ne morejo več zadovoljiti v zakonskem odnosu, jih skušajo zadovoljiti v drugih odnosih ali z različnimi »izhodi«, kar pa jim vzame nujno potrebno energijo za ohranjanje in graditev zakonskega odnosa. Nekateri padejo v zasvojenosti, varanja in norenja. Drugi izberejo tudi dokončen izhod, ki je ločitev, ali še kaj hujšega.

Poznamo različne namenske izhode, kot je vedenje ali aktivnost, s katero se zakonec zavestno izogne vpletenosti v odnos z zakoncem, ki bi omogočil intimnost ali osebno rast obeh. Vse to počne, da bi se izognil bolečini spoznanja, kako osamljen je v odnosu z zakoncem. Teh poti bežanja, ki so ena izmed oblik nezvestobe, je zelo veliko, npr. delo v službi pozno v noč, pretirano ukvarjanje z otroki, pospravljanje, študij, zidanje hiše, hobiji, »surfanje« po internetu ali »buljenje« v TV itd. Zakonca, ki želita poživiti svoj odnos, se morata naprej odpovedati tem izhodom, šele potem se lahko tudi vsemu drugemu.

K sreči obstajajo tudi zakonci, ki se zavedajo, da ne želijo preživeti življenja na tak način, obenem pa vedo, da ljubijo svojega zakonca, s katerim so, in želijo z njim preživeti preostanek svojega življenja. Takrat nastopi faza zavedanja, da ne moreta biti eno drug z drugim v smislu simbioze, da ne more zakonec poskrbeti za potrebe drugega, pač pa mora vsak izmed njiju sprejeti odgovornost zase.

Zavedata se, da sta se zaljubila zato, ker lahko samo ona dva drug drugemu omogočita, da bosta zaživela bolj celostno svoje življenje. Še več. V veri spoznata, da ju je Bog Oče po Sinu v Duhu poklical na skupno pot in ju posvetil v zakramentu zakona, da bosta lahko drug drugega odrešila ujetosti v različne rane in frustracije njunega otroštva in zaživela v polnosti svojo Božjo podobo, svoj najboljši jaz, ki sta ga tudi videla drug v drugem v času zaljubljenosti. Ne bojita se več konfliktov, saj se zavedata, da so priložnost za njuno rast v ljubezni in spoštovanju. Zavedata se, da iz otroštva nosita v sebi tudi obrambne mehanizme, ki so jima takrat pomagali, da sta preživela, toda zdaj jima prav ti škodujejo in jih je potrebno zato spremeniti. Pri tem jima je v pomoč prav njuna hkratna podobnost in različnost. Trajna sprememba škodljivih obrambnih mehanizmov in vedenje se lahko zgodi samo na osnovi zakončevega razumevanja in empatije. Čustva so tista, ki na koncu ustvarijo pogoje za spremembo.

Ključna je odločitev za vztrajanje v zakramentu zakona

Če se ne odločita živeti zaveze zakramenta zakona, da bosta vztrajala drug z drugim v vseh težavah (»v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni«), skoraj ni mogoče zbrati potrebne energije, da presežeta ločenost oz. bežanje iz zakona. Pot do zdrave povezanosti in živosti pelje preko mnogih strahov, odporov in bolečin, ki se pojavijo v procesu celostnega spoznavanja zakonca in lastnih senčnih plati. Proces ni kratek in zahteva mnogo izobraževanja in sprememb vedenja.

Z ubesedenjem svojih čustev in želja počasi oblikujeta cilj kamor želita priti. Obenem pa se z oblikovanjem novih vedenj in obuditvijo ljubečih vedenj, ki sta jih nekoč že dajala drug drugemu, postopoma zopet prebudi romantika. Zakonca se naučita izražati jezo na način, ki ne rani partnerja in ne ruši odnosa in postopoma frustracije niso več tako močne. Čustva strahu, jeze, zapuščenosti ipd., ki še pridejo, lažje sprejmeta. Počasi zopet pride ljubezen in spoštovanje, ki pa je zavestno in izhaja iz razumevanja, empatije in namenskih vedenj. Tako stopita na pot skupnega duhovnega zorenja.

To pot omogoči pogovor, ko gresta zavestno v deželo drugega, na breg drugega ter ga 100 % poslušata in sta 100 % prisotna.

Preden lahko to napravita, morata začutiti varnost v sebi in pri zakoncu. V veliko pomoč je obujanje vere v navzočnost Svetega Duha in vstop v tisto globoko povezanost s Kristusom in po njem z Očetom v Duhu, ki jo čutimo po obhajilu. Prav tako se je potrebno držati pravil dobrega pogovora, ki zagotavljajo medsebojno spoštovanje in ljubezen in omogočajo varnost. V njem lahko prideta zelo globoko drug v drugega in doživita resnično navzočnost Boga in njegovo delovanje. Prav tako začutita ljubezen, ker smeta biti drugim pred drugim uboga in slabotna ter sta kot takšna tudi drug od drugega sprejeta in spoštovana.

Dragi zakonci, naj vam bodo te misli na začetku postnega časa v spodbudo, da bi v njem stopili še odločnejše na pot zavedanja, da bo vaš zakon postal še varnejši in bolj živ. Bistveno je, da spoznate realnost drug drugega − ne samo veličino svojega zakonca, temveč tudi vso njegovo majhnost in šibkost – in ste kljub temu še vedno pripravljeni biti z zakoncem in mu biti zvesti v ljubezni in spoštovanju. V zdravi duhovnosti zakoncev hodita skupaj dva ranjena človeka v globoki povezanosti z Bogu in v njem ter v zavedanju, da se ne moreta sama izkopati iz svojih ran in ujetosti ter zaživeti življenje, po katerem hrepenita, temveč le skupaj z Božjo pomočjo.

Naj vam bo dano na koncu postnega časa na velikonočno jutro zapeti iz vsega srca alelujo, pesem zmage in vstajenja v Novo življenje vere, upanja in ljubezni, ki ne mine.

p. Ivan Platovnjak DJ, Ignacijev dom duhovnosti
Foto: Canva

P.S.:
Dobrodošla na duhovnem vikend za zakonce v Ignacijevem domu z naslovom Ko pridejo preizkušnje… od 10. do 12. marca. Več informacij in prijava tukaj.