Papeževa kateheza: Evangelizator ima srce služabnika

Kateheza: Drugi vatikanski koncil. Evangelizacija kot cerkveno služenje

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Pri prejšnji katehezi smo videli, da je prvi »koncil« v zgodovini Cerkve bil sklican v Jeruzalemu zaradi vprašanja, povezanega z evangelizacijo, torej oznanjevanjem blagovesti nejudom. V 20. stoletju je drugi vatikanski ekumenski koncil predstavil Cerkev kot Božje ljudstvo, ki roma skozi čas in je po svoji naravi misijonarsko (prim. Ad gentes, 2). Med prvim in zadnjim koncilom je most v znamenju evangelizacije, most, katerega graditelj je Sveti Duh. Danes bomo prisluhnili drugemu vatikanskemu koncilu, da bi odkrili, da je evangeliziranje vedno cerkveno služenje, nikoli samotarsko, izolirano ali individualistično. Evangelizacija vedno poteka in ecclesia, torej v skupnosti in brez prozelitizma, sicer ni evangelizacija.

Evangelizator namreč posreduje vedno to, kar je on sam prejel. Prvi je to zapisal sveti Pavel: evangelij, ki ga je oznanjal in ki so ga skupnosti sprejele in v katerem so ostale trdne, je isti, kot so ga sprejeli apostoli (prim. 1 Kor 15,1-3). Vero se sprejme in vero se posreduje. Ta cerkvena dinamika posredovanja sporočila je obvezujoča in zagotavlja pristnost krščanskega oznanila. Pavel piše Galačanom: »Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet!« (Gal 1,8).

Cerkvena razsežnost evangelizatorja pa vsebuje merilo za preverjanje apostolske gorečnosti. Preverjanje, ki je potrebno, saj je skušnjava, da bi delovali sami, vedno na preži, zlasti ko pot postane neprehodna in čutimo breme dela. Prav tako nevarna je skušnjava, da bi sledili lažjim psevdo-cerkvenim potem, sprejeli posvetne logike številk in raziskav, se zanašali na moč svojih idej, programov, struktur, »pomembnih vez«. Vse to nam lahko nekoliko pomaga, a poglavitno je nekaj drugega: moč, ki ti jo da Duh za oznanjevanje resnice Jezusa Kristusa, za oznanjevanje evangelija. Vse ostalo je drugotnega pomena.

Sedaj pa, bratje in sestre, neposredno vstopimo v šolo drugega vatikanskega koncila in ponovno preberimo nekatere točke odloka Ad gentes (AG), dokumenta o misijonarski dejavnosti Cerkve. Ta besedila drugega vatikanskega koncila popolnoma ohranjajo svojo vrednost tudi v našem kompleksnem in pluralnem kontekstu. Dokument Ad gentes najprej vabim, naj ljubezen Boga Očeta razumemo kot izvir, ki »nas po svoji neizmerni in usmiljeni osvobajajoči dobrohotnosti ustvarja in poleg tega po milosti kliče, da bi bili deležni njegovega življenja in slave. To je naša poklicanost. Zaradi gole radodarnosti je razlil in še vedno razliva svojo božjo dobroto, da bi kot stvarnik vseh lahko bil tudi “vse v vsem“ (1 Kor 15,28), ko hkrati ustvarja svojo slavo in našo srečnost« (AG, 2). Ta odlomek je temeljni, saj nam pravi, da je Očetova ljubezen namenjena vsakemu človeku. Božja ljubezen ni samo za eno skupinico, ampak je za vse, nihče ni izključen. Ta ljubezen do vsakega človeka je ljubezen, ki vsakega moškega in žensko dosega po poslanstvu Sina, srednika zveličanja in našega odrešenja (prim. AG, 3) in po poslanstvu Svetega Duha (prim. AG, 4), ki deluje v vseh, tako krščenih kot nekrščenih.

Koncil prav tako izpostavlja, da je naloga Cerkve nadaljevati poslanstvo Kristusa, ki je bil »poslan, da prinese blagovest ubogim. Zato mora Cerkev pod vodstvom Svetega Duha, Kristusovega Duha slediti isti poti uboštva, pokorščine, služenja in žrtvovanja samega sebe do smrti, iz katere je Gospod s svojim vstajenjem prišel kot zmagovalec« (AG, 5). Če Cerkev ostane zvesta tej »poti«, če mi ostanemo zvesti tej poti, je poslanstvo Cerkve »razodevanje, torej epifanija in uresničitev božjega načrta v svetu in zgodovini« (AG, 9).

Bratje in sestre, ti kratki poudarki nam prav tako pomagajo razumeti cerkveni pomen apostolske gorečnosti vsakega učenca-misijonarja. Apostolska gorečnost ni navdušenje, ampak je nekaj drugega, je Božja milost, ki jo moramo varovati. Razumeti moramo smisel, kajti v Božjem ljudstvu, ki je romar in evangelizator, ni aktivnih in pasivnih subjektov. Nimamo enih, ki pridigajo in oznanjajo evangelij na ta način ali oni način, in drugih, ki so tiho. »Vsak krščeni, ne glede na svojo funkcijo v Cerkvi in stopnjo verskega znanja, dejaven subjekt evangelizacije (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 120). Si kristjan? »Da, krščen sem.« Ali evangeliziraš? »Kaj to pomeni?« Če ne evangeliziraš, če ne pričuješ tega krsta, ki si ga prejel, vere, ki ti jo je dal Gospod, nisi dober kristjan. V kreposti prejetega krsta in posledične vključenosti v Cerkev, vsak krščeni sodeluje v poslanstvu Cerkve in po njej v poslanstvu Kristusa Kralja, Duhovnika in Preroka. Bratje in sestre, ta naloga »je ena in nespremenljiva na vsakem kraju in v vsaki situaciji, tudi če se na podlagi različnih okoliščin ne opravlja na isti način« (AG, 6). To nas vabi, da ne okostenimo ali okamenimo. Misijonarska gorečnost vernika se izraža tudi kot ustvarjalno iskanje novih načinov oznanjevanja in pričevanja, novih načinov srečevanja ranjenega človeštva, ki ga je Kristus sprejel nase. Skratka, novih načinov služenja evangeliju in služenja človeštvu. Evangelizacija je služenje. Če si nekdo pravi evangelizator, a nima te drže, nima srca služabnika, ampak misli, da je gospodar, ni evangelizator, je siromak.

Ponovno se dvigniti k Očetovi izvorni ljubezni in k poslanstvu Sina in Svetega Duha nas ne zapira v prostore statične osebne umirjenosti. Nasprotno, vodi nas k prepoznavanju zastonjskosti daru polnosti življenja, h kateri smo poklicani; daru, zaradi katerega slavimo in hvalimo Boga. Ta dar ni samo za nas, ampak da ga dajemo naprej. Prav tako nas vodi, da to, kar smo prejeli, vedno živimo bolj polno in delimo z drugimi, z občutkom odgovornost in skupno hojo po poteh zgodovine, tudi vijugastih in težkih, ter v budnem in marljivem pričakovanju njegove izpolnitve. Prosimo Gospoda za milost, da bi sprejeli to krščansko poklicanost in hvalili Gospoda za vse, kar nam je dal, za ta zaklad; in da bi ga poskušali sporočati drugim. Hvala.