14. marec: Odpuščanje do sedemdesetkrat

Peter je tisti, ki Jezusu postavi vprašanje. Zaveda se, da bodo tudi med učenci nesporazumi, napetosti, besede ali dejanja, ki ranijo. Z Jezusom je živel že dovolj dolgo, da je vedel, da je odpuščanje edini izhod in edina pot naprej z mrtve točke, ki jo ustvari greh. Zaradi tega ne vpraša, ali naj odpusti ali ne, ampak kako daleč naj gre v svojem odpuščanju. S tem, ko ponudi, da odpusti sedemkrat, se mu gotovo zdi, da stori veliko. In ima prav: sedemkrat odpustiti isto napako je veliko.

Jezusov odgovor je moral presenetiti Petra in druge učence: Število sedeminsedemdeset je morda namig na Lameha, Kajnovega potomca, ki bo sedeminsedemdesetkrat maščevan, če ga kdo rani, ali z drugimi besedami: preko vsake mere.

Jezus torej zavrne Petrovo vprašanje o mejah odpuščanja in pove priliko, ki poudari dve stvari. Prvič, odpuščanje je brezmejno. In drugič, odpuščanje je neločljiva celota: nemogoče je ločiti Božje odpuščanje in odpuščanje, ki ga podarjamo drug drugemu.

Kralj v priliki seveda ni Bog. Bog ne namerava prodati svojih služabnikov za sužnje; On ne meče ljudi v zapor in jih ne muči. V priliki moramo biti pozorni na nepričakovane stvari, ki so pomembne, na presenetljive podrobnosti.

Dolg, ki je odpuščen, znaša ogromno. Nepredstavljivo je, da bi kralja lahko že sama prošnja njegovega služabnika ganila do te mere, da bi brez vprašanj odpustil takšno vsoto. To je neverjetno pretiravanje. Jezus želi, da bi razumeli, da Božje odpuščanje ni razumno, ampak neverjetno, da je proti zdravemu razumu ter preko vseh pričakovanj in preračunavanj.

Ko služabnik odkloni, da bi odpustil zamudo svojemu soslužabniku, ki mu dolguje majhno vsoto je to ravno tako presenetljivo in poleg tega še škandalozno. Drugi služabniki imajo prav, da so žalostni, in ravno tako kralj, da se razjezi. Služabnikovo pomanjkanje premisleka in spoštovanja je skorajda cinično. Kako lahko zahteva lastne pravice, medtem ko sam vse dolguje kraljevemu milostnemu dejanju?

S to priliko nam Jezus drži ogledalo vsakič, ko mislimo, da moramo omejiti svoje odpuščanje. Božje odpuščanje je seveda prvo. Ni pogojeno z našim odpuščanjem. Toda ker je odpuščanje neločljiva celota, je nemogoče živeti v Božjem odpuščanju, ne da bi iz srca odpustili svojemu bratu ali sestri.

---

Zapisal: Ervin Mozetič

Foto: czarny_bez /Getty images

Obj.: HŠ